Ob vsem tem pa turški predsednik ni ostal brez (ciničnega) humorja. Izredne razmere je razglasil sočasno s šestmesečnim podaljšanjem podobnega »stanja nacije« v Franciji; a če gre pri Francozih bolj za slepilni manever in dimno zaveso, ki naj prikrije popolno nemoč države v boju proti terorizmu, bo šlo v Turčiji, kot vidimo, krvavo zares. In če se bo Erdogan iz nekih taktičnih razlogov na koncu vendar odrekel uvedbi smrtne kazni, lahko stavimo, da si bo omislil vsaj taborišča za izolacijo »veleizdajalcev« in drugih »nevarnih elementov«, po modelu Guantanama na primer. Prav tako bo za mednarodno javnost pedantno obnovil vse »demokratične institucije« (kot da bi bilo z njimi doslej kaj bistveno narobe, pučisti se jim z izjemo enega topovskega strela na parlament niti približali niso, saj so se prehitro zbudili iz sanj); na papirju bo Turčija ostala nekakšna demokratična država, de facto pa je, kot v intervjuju za Spiegel ugotavlja tudi nemški politolog Burak Copur, že zdaj diktatura.
Kdaj, če sploh kdaj, se je v Turčiji zgodil državni udar? V noči med 15. in 16. julijem gotovo ne, kajti tista ponesrečena predstava se je, kdo ve zakaj, končala in sesula vase, še preden se je zares začela. Kot da bi režiser sanjal, da je že premiera, on pa ni še nič vadil, niti koncepta uprizoritve si še ni izmislil. Kot da bi vojake mučilo dolgočasje, zato so pokadili malo preveč hašiša, vžgali tanke in se z njimi odpeljali v mesto, v »lajf«, kjer pa so se, ker so doma pozabili turistične vodiče, izgubili, zato so jih zlahka zajeli in jih za začetek surovo pretepli. Iz sanj so se prebudili v nočno moro, v srhljivo noč realnega. Morda bi bilo bolje, če bi namesto tankov in drugega železja vzeli s sabo vsaj mobilne telefone in iPade, namesto da so amatersko zasedli neki televizijski studio, pa bi se nemara morali priključiti na internet. Ne, to ni bil coup d'etat, kot jih poznamo iz zgodovine, tudi turške, saj ni sledil niti minimalnim osnovam dramaturgije tega žanra. Kvečjemu je bil to uvod v državni udar, ki pa ga niso avtorizirali anonimni oficirji, temveč ga je osmislil in ga zdaj z vso brutalnostjo izvaja kar legitimni turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Režiser s konceptom in z voljo, da izpili vsako podrobnost spektakla.
Državni udari danes niso več pot za reševanje družbenih konfliktov, skoraj v en glas poudarjajo kritični komentatorji, tudi turški, tisti redki, ki se jim sploh uspe prebiti do javnosti. Res je, pravijo, Erdogan je avtokrat, ki državo spreminja v mračen sultanat, toda vojska na oblasti bi bila še bistveno hujša alternativa. Pučisti si očitno niso pridobili nobenih simpatij. Gledamo torej film s samimi negativci, takšni filmi pa so, kot vemo iz kina, dolgočasni in utrujajoči. Takšnih filmov nihče ne gleda. Tudi krvave turške drame, ki je še daleč od razpleta, verjetno ne bomo radi gledali. Veliko bo še praznega besedičenja in sprenevedavega političnega gledanja vstran, vsaj dokler se bosta kapital in biznis med Zahodom in Turčijo prosto pretakala, načelo o svobodnem gibanju ljudi (beri: beguncev) pa bo uspešno suspendirano.
Toda medtem ko bodo množice turških intelektualcev, politikov, vojakov, javnih uslužbencev in tudi čisto navadnih ljudi gnile v zaporih in taboriščih, medtem ko jih bodo zverinsko mučili ali pa se bodo stotisoči pridružili ešalonom beguncev na begu v Evropo, bi bilo nemara treba natančneje premisliti tistih nekaj jecljavih polstavkov, ki jih je bizarnim prevratnikom uspelo objaviti, preden se jim je vse skupaj sfižilo. Premisliti ta njihov spodleteli in nikomur razumljivi gestus, ki pa vsaj malo spominja na gesto polkovnika von Stauffenberga z dne 20. julija 1944. Kot da bi turški oficirji želeli ponoviti njegovo gesto, kot da bi tudi oni želeli reči: »Zdaj je (zadnji) čas, da nekaj storimo.« Da, treba bi bilo še enkrat premisliti ta nenavaden poseg turških oficirjev v imaginarij političnega, ki bolj kot na vojaško-politično operacijo spominja na ulično gledališče, na improvizirano dadaistično Aktionkunst, za katero pa bodo, kot jim obljublja njihov predsednik, drago plačali.
