Atatürkova Turčija je bila nasprotje kalifata, kjer je verski vodja hkrati vodja države, ženske pa so iz politike izključene. Država je bila brez vsakršnih verskih simbolov, kler nanjo ni imel nobenega vpliva, vera pa je bila osebna stvar državljanov. Muslimanska verska struktura se je temu redu upirala, vendar ni imela nobenih možnosti. Kemal Mustafa je vojsko postavil kot varuha ustave in laičnosti države. Vojska je bila zadnji arbiter v političnem življenju. Kadar je vojaški svet presodil, da je laičnost države ogrožena, je vojska aretirala vlado in parlament ter vzpostavila oblast generalov. Udaru je sledilo dolgo in mučno obdobje ponovne demokratizacije. Turčija je vedno nihala med demokracijo in vojaško diktaturo. Tretje oblike vladanja ni poznala.
Recep Tayyip Erdogan je po skoraj sto letih izsekal tretjo pot. Vodja islamistične stranke je v turško politiko ponovno vpeljal vero, ta konec tedna pa je po neuspelem vojaškem udaru iz nje vrgel vojsko. V svojem običajnem slogu je šel neposredno k cilju in dal aretirati tri tisoč pripadnikov oboroženih sil. Spotoma je napovedal dokončanje centralizacije oblasti v svojih rokah in dokončno pokoritev medijev. Mujezini, ki so z minaretov državljane pozivali, naj se uprejo vojakom, so hkrati napovedovali, da so verske strukture znova partner države. Vojaški udar je bil patetična predstava oficirjev, ki niso razumeli, da se je turška družba spremenila in da so njihove politične ambicije močno zastarele. Medtem ko so ga oni neuspešno iskali v Marmarisu, je predsednik uporabil FaceTime, da je prek mobilnega telefona ostal v stiku s svojimi volilci. To se ni zgodilo po naključju. Kot premier, ki je vladal na valu izjemne ekonomske uspešnosti in politične popularnosti, je eno celo desetletje odstranjeval generale, ki so bili zvesti dediščini Kemala Mustafe in so vojaški udar razumeli kot samoumevno orodje politike. Erdogan jih je poslal v pokoj ali pa v zapor in sistematično zmanjševal vpliv vojske na politiko. Pred desetimi leti je bila to elegantna in popularna poteza.
Erdogan je Turčijo vodil skozi obdobje rastoče ekonomije, vključitve etničnih manjšin v politiko in uspešne zunanje politike ničelne stopnje problemov s sosedi. Po desetih letih pa se je znašel na čelu nestabilne države, ki ima v svoji soseščini same probleme in je doma na robu državljanske vojne. Z utrditvijo oblasti je vso odgovornost za razplet tega vozla prevzel v svoje roke.
