Ta vzorec je v programskem oblikovanju ljubljanskega festivala napihnjen v velikanski balon in absolutistično ustoličen z vselej enako hierarhijo – s solističnimi, ansambelskimi, dirigentskimi (skratka izvajalskimi) imeni na vrhu, razvrščenimi po globalni odmevnosti, in s skladatelji oziroma skladbami na dnu. Pokončni Beethoven, izbrani avtor tokratnega dogodka, je bil deležen enake usode. Zdelo se je, da so se njegovih dveh nesmrtnih del polastili zato, da se je lahko v Ljubljano vrnil omenjeni (toplo sprejeti) gost, da je orkester zapolnil preostalo minutažo in da je festival vnesel večer v anale, kajpak ob omembi izjemne (in tako naprej) uspešnosti.
Da načrtovalcu ni šlo za Beethovna, je bilo očitno že v prvem hipu, ob zavaljeni orkestrskozvočni amebi, ki je pogoltnila temeljni motiv in izvajalsko zapečatila Peto simfonijo v okorelo in težko, nekajkrat pa tudi krušečo se štiristavčno nanizanko (med drugim podiranja nadrobnih zaključkov in občasna aritmija v sklepnem stavku). Čemu Beethovnove note, preigrane z nekaj patetičnimi izstopi godal in pod docela premočrtnim vodstvom dirigentskega starinarja (Luis Gorelik), vesta najbrž samo vodji SF in FL. Najvišji namen glasbe na Slovenskem in njene zavodske nadgradnje je tako ali tako upravičevanje (kroničnih) direktorijev.
Beethovnova simfonika je grozljiv simptom našega orkestra, festivalski dogodek pa je pripomogel, da smo se lahko seznanili z najnižjimi platoji filharmonijinega spanca. V svetu so premisleki o Beethovnu seveda izhodišče za pluralistično odprto in živo poustvarjalnost. V takšnem okviru glasbeno možnega tudi koncertantno dejanje Trpčeskega ni delovalo kot novo spoznanje, temveč bolj kot plemenita obnova. V ekspanzivni »klavirski simfoniji« (Peti klavirski koncert) je ostal na neki lastni, lirski osi – najgloblje je tako segel v počasnem stavku. Sicer pa je ožaril tišje odseke in (stranske) melodične utrinke v visoki legi, a je po drugi strani s svojo tonsko milino tudi rahljal beethovnovsko neustavljivost ritmičnega utripanja in izrazne kontraste v njem (razmeroma nevznemirljiv »finale«). Orkestrska soigra je bila na dostojni ravni, ob nekaj pristnejših odzivih, vendar tudi ob tehničnih spremenljivostih, zlasti v nekaterih pihalnih deležih.
Ponovno: Festival Ljubljana naj se začne posvečati glasbi. Kot nekakšno »zanimivost« omenimo še, da je prejšnjo jezikovno pregledovalko koncertnih publikacij zamenjala druga, a je žal učinek pregledovanja še zmeraj nezadosten.
