Slab teden nas še loči od izida vašega novega albuma z naslovom Ellipsis, katerega pesmi so že jedro vašega koncertnega in festivalskega programa. Dokaj hrabra in samozavestna poteza, ki vsekakor namiguje na to, da ste zelo prepričani v posneto na njem.

Neskromno bom rekel, da je Ellipsis izjemen album. Vem, sliši se ceneno, a do tega trenutka še nikdar nismo bili vnaprej tako stoodstotno prepričani v posnet material. Po eni strani pomeni izlet v neznano, po drugi strani znova postajamo tista skupina, ki se ne ozira proti največjim odrom, temveč želi igrati in raziskovati. Ellipsis je zato razigran album, saj smo na njem počeli stvari, ki jih pred tem nismo. Veliko se namreč ukvarjamo s programiranjem in nasnetimi bobni, kar je naše fane zelo prestrašilo, vendar so dosedanji koncerti dokazali, da njihov strah ni bil upravičen. Nihče nam ni očital koraka vstran, temveč so takoj spoznali, da smo potrebovali nov zagon in prevetritev na vseh ravneh. Ne glede na pogosto rabo sintetičnih elementov na robu hiphop kaosa pesmi ostajajo intenzivne, do neke mere celo nesramne, bi rekel.

Hiphop kaosa? Kolikor je meni znano, je večina hiphopa – z redkimi izjemami – pretirano silikonska in nastopaška.

Takšen občutek dajejo glasbene televizije in razkošni videospoti, a pravi hiphop, edini pravi hiphop, je še vedno surov in nesramen. Vpije po življenju na divji strani in pri tem ne zahteva veliko glasbil, kajti če je pesem interpretirana z občutkom o tistem, o čemer govori, se njena volja zgodi sama po sebi. Prav ta občutek smo iskali v zadnjih dveh letih in vem, da smo ga z Ellipsis našli.

Ravnotežje med preteklostjo in naslednjim korakom?

Natanko tako. Vendar ne z vidika nekakšne terapije, ki jo bendi danes patetično poudarjajo na vsakem koraku, temveč le s stališča dobrega premisleka, kaj vse smo že dosegli in kaj bi po uspehu pravzaprav še radi. Nismo se hoteli zateči v obrabljene klišeje, niti dovoliti, da bi drugi v našem imenu operirali z njimi. Nobenih notranjih ali zunanjih konfliktov ni bilo, da bi za pot naprej potrebovali vojsko psihiatrov, ki bi nas pomirila in sestavila skupaj. Vedeli smo, kako naprej, in sami izbrali, kdaj bomo naredili ta korak. Malce previdnosti je bilo, a nobenega pritiska. Ko smo stopili v studio, smo točno vedeli, zakaj smo tam, kakšna je naša naloga in kateremu zvoku se s paketom novih enajstih pesmi približati. Preklop se je zgodil tako v glavah kot v studijskem delu snemanja. No, eno je tako ali tako povezano z drugim.

Podoben preklop je pred vami uspel že skupini Kasabian …

… in še marsikomu. V našem poslu je to seveda dvorezen meč, saj lahko razočaraš zgodnje fane, ki ti lahko marsikaj očitajo, a hkrati pridobiš nove fane, ki te potem začnejo odkrivati za nazaj. Nihče nikoli ne bo povsem zadovoljen, zato sem vesel, da imamo v skupini enotno mnenje o novem albumu. Tudi v preteklosti si nismo bili daleč vsaksebi, a smo po izidu slišali, kaj in kje bi lahko storili boljše – te »popravke« smo si pozneje privoščili na odru, kar je po svoje tudi dobro, da pesmi niso statične, ampak se razvijajo. Ohranjajo sicer osnovno prepoznavnost, a v malce predrugačeni obliki. Le kdo pa si želi na koncertu poslušati tisto, kar lahko posluša doma?

Estetsko gledano gre s stališča celostne slike vseeno za neko obliko novega začetka ali – če parafraziram naslov pesmi vaših sonarodnjakov Orange Juice – »izvleci se iz rutine in začni znova« (Rip it up and start again).

Iskren bom: prisilili smo se v spremembo. To je bila naša zavestna odločitev, saj nismo želeli znova posneti cinematično epskega albuma, prepolnega orkestracij, kot nam je to uspelo s trojčkom Puzzle, Only Revolutions in Opposites; vrh vsega so takšna snemanja tudi presneto draga. Nam Škotom tako ali tako očitajo, da smo škrti, hahaha. Naš načrt je bil posneti umazan in robusten album, s katerim bi se z največjih odrov na prostem vrnili med zatohle štiri stene undergrounda; album, ki zadane v trebuh. V to, da smo razvili zrnat zvok, je bilo vloženega veliko truda. Epska preteklost je zahtevala svoj davek in morali smo »spucati« rutinske misli. Rutina je bila naš največji sovražnik, s katero smo se spopadali med razvijanjem demo posnetkov, zato smo si morali postaviti omejitve. Vem, sliši se neverjetno v rock'n'rollu, vendar bi nas v nasprotnem prehitro omrežile stare navade in rezultat bi bil naravno nadaljevanje albuma Opposites, ki niti ne bi potreboval spremembe naslova, le številko 2 za naslovom. Ni bilo lahko posneti albuma Ellipsis, a smo ga preprosto morali.

Še preden ste preklopili v glavah, ste vsekakor morali zamenjati producenta, sicer bi bila napetost v studiu tako velika, da bi jo lahko rezal.

Da se obdobje producenta Gartha Richardsona izteka, smo vedeli že pred prejšnjim albumom Only Revolutions. Trije albumi z istim producentom so dovolj: na prvem se spoznate, na drugem postanete dobri prijatelji, na tretjem se prepirate in si nagajate med seboj kot bratje. Zamenjava producenta je bila nujna, da začnemo s točke nič! Rich Costey je fejst fant, ki je odločilno vplival na zvok skupin Muse, The Mars Volta in Sigur Ros. Prihaja iz manj tradicionalnega rockovskega okolja, kar je imelo za naš bend tokrat odločilen pomen. Nismo namreč želeli še enkrat zveneti kot »uporabljen« rockovski bend, temveč sveže, kot rockovski bend 21. stoletja. Rich nam je dovolil, da smo zadihali na novo. Odprl nas je proti kaosu in oblikoval bogat sonični zvok. Pri tem je bil zelo pozoren pri drobnarijah, zato kitare ne zvenijo tako, kot navadno zvenijo kitare, speljane skozi ojačevalec, temveč jih je obarval z efekti klaviatur. Celo bobne je speljal skozi Marshallove ojačevalce, da bi okrepil njihovo surovost. Sprva smo bili v studiu kar malce izgubljeni, saj je vsa naša dotedanja pravila postavil na glavo, a smo hkrati vedeli, da mu lahko brezpogojno zaupamo. Vrnil nas je v fazo naivnosti, kjer mi je – v nasprotju z zadnjimi tremi albumi – povsem vseeno za napake, pomembno je, da sprostim emocije in nezavedno procesiram frustracije skozi sebe. Prepričan sem, da je pred nami obdobje kaosa, in počutim sem odlično.

Med vrsticami je mogoče razbrati, da je zgodba o novem začetku večplastna tudi po človeški plati in niti ne tako nedolžna, kot je bilo slišati malce prej?

Res je. Po preboju se je okoli nas nagnetlo veliko samooklicanih »prijateljev«, ki sem jim zaupal, a sčasoma začel spoznavati, da so si prisvojili bend, da so za našimi hrbti načrtno začeli upravljati z njim, nas prepričevati, da smo počeli stvari, ki jih sicer ne bi, in se začeli vtikati v naše delo. Naenkrat so bolje od nas samih vedeli, kaj je dobro za nas. Tako ni šlo več naprej. Temu smo morali narediti konec, kajti nismo bili več svoji, temveč donosno orodje v rokah mešetarjev. Mi trije smo odraščali skupaj; poznamo se od sedmega leta naprej, skupaj smo šli skozi dobre in slabe stvari ter se pri petnajstih odločili, da bomo ustanovili bend. Takrat ni bilo nikogar zraven, da bi nam pomagal, šele ko smo uspeli, smo postali privlačni za – danes vidim – lažne nasmeške in stiske rok. Kar nekaj ljudi me je razočaralo in na tem albumu sem jim posvetil nekaj pesmi, v katerih jim v obraz neposredno povem: »Odjebite, to je samo naš bend in tako bo ostalo!« Verjemite mi, da so se prepoznali. V dobrem desetletju smo se naučili, da lahko zaupamo zgolj samim sebi, da se moramo vesti tako kot na začetku, ko nismo poslušali nikogar. Lansko leto sem bil zadnjič v negotovosti, saj so »od zunaj« pritiskali, da bi album izšel že takrat, a nisem popustil. To bi bil raztresen in posiljen album, nedorečen v marsičem, o katerem ne bi mogel govoriti tako samozavestno, kot o njem govorim danes.

Koliko novih začetkov pa ste Biffy Clyro imeli v dosedanji karieri?

Dva, do tega trenutka. Prvi se je zgodil po albumu Puzzle (2007), drugi pred kratkim, tik preden sem se odločil, da je napočil čas, da Ellipsis lahko izide. Do pred kratkim me je namreč grizla pankrockovska krivda, ker sem se udobno počutil v mainstreamu. Ko sem odraščal, sem z gnusom gledal na bende, ki so igrali na največjih stadionih, na največjih arenah, hipodromih. Te bende sem preziral, saj sem bil prepričan, da če igraš na tako velikih odrih, mora biti tvoja glasba eno veliko sranje. In potem sem sam stal na njih! Te krivde se nisem in nisem mogel otresti. Ljudje so imeli vso pravico, da so si o nas mislili enako. Vem, nikdar ne bomo mogli zadovoljiti vseh, vedno se bo našel nekdo, ki nam bo očital, a če bom stvari počel iskreno, bom imel pri sebi čisto vest. Do nedavnega je nisem imel. Peti moraš o sebi, glasba mora prihajati iz tebe in prepričan sem, da boš na svetu našel sorodno dušo. Ko sem končno prišel do tega spoznanja, se mi je odvalil kamen od srca. Na stadionih sem veliko tega izgubil; in najhuje pri vsem je, da sem se tega zavedal in čakal, da mine, dokler mi lansko leto ni prekipelo. Potreben je bil radikalen rez, moral sem se obrniti proti začetkom. Še dobro leto in pol nazaj sem se na ves glas šopiril, da pišem pesmi za Biffy Clyro, za velik rockovski bend, in delal vse, da bi kraljevale na radijskih postajah, dokler nisem spoznal, da si tega pravzaprav ne želim, da so takšne pesmi le umetni nateg in prodajanje duše brez vsakršne iskrene emocije. Nekaj časa sem bil v sebi hude bitke, zato sem z izidom albuma odlašal in odlašal do letošnjega julija.

Po megauspešnem albumu Puzzle je kazalo, da vam ni več vrnitve.

Šlo je za velik preskok, ki pa smo ga pričakovali. Vem, sliši se neverjetno, a v tistem času smo verjeli, da smo naredili veliko ploščo – in res je bilo tako. Zaupali smo vase, nismo pa verjeli, da je na sceni toliko slabega. V nekaterih stvareh smo bili – kljub opozorilom – preveč otročji in naivni. Preboj je vseeno pomenil velik šok. Čez noč se je okoli nas vse spremenilo. V rabo so prišle velike besede, presežniki … Veliko let sem se počutil krivega, ker je nam uspelo, številnim mojim prijateljem iz odličnih bendov pa ne! Niti priložnosti niso dobili, čeprav sem bil sam prepričan, da so si jo zaslužili prej kot mi. Posneli so album ali dva in povsem izginili. Po drugi strani Puzzle odslikava smrt moje matere, kar mi je še bolj porušilo čustveno ravnotežje: najtežji del mojega osebnega življenja je bil povezan z največjim poslovnim uspehom v življenju. Nisem vedel, ali naj žalujem ali naj se veselim? Krivda me je razjedala in ker je nisem razrešil, se je stvar vlekla. Vsak koncert me je vrnil v ta shizofreni medprostor, saj sem bil notranje razsut, pod odrom pa sem gledal na desettisoče ljudi, ki so se veselili ob mojih pesmih. Danes je na srečo vse to za menoj.

Torej bi lahko rekli, da niste prestopili v mainstream, temveč ga nehote zvabili k sebi.

Natanko tako. Biffy Clyro v nobenem trenutku nismo iskali formule za uspešnico, odkrili smo jo nevede. Tudi brez nje bi lahko mirno živel naprej. Življenje je prekratko, da bi se pretvarjal. Ne morem in niti nočem pa vplivati na to, kako okolica dojema mojo umetnost. Vsakdo jo ima pravico interpretirati po svoje, iskati svojo zgodbo v moji, morda celo odkriti nekaj, česar se sam, kot avtor, niti ne zavedam, da sem položil vanjo. Ne govorim o sublimnih sporočilih, teh ni, temveč o vzporednih pomenih, v katerih nekdo tretji prepozna odtenke iz svojega življenja. Če sem komu ustregel na ta način, mi to pomeni zelo veliko. Nikoli pa nismo sklepali kakršnihkoli kompromisov ali delali po naročilu. Na album smo vedno uvrstili pesem, za katero smo stali. Poslušali smo različna mnenja, a se na koncu odločili sami, kaj in kako bomo storili. S prestopom pod okrilje multinacionalke Warner Bros. smo ohranili precej neodvisnosti. Naj vam zaupam, da obstaja prefinjena igra, v kateri založbi daš vedeti, da igraš po njihovih notah, a v bistvu delaš po svoje. Tega smo se hitro naučili. Po poslušanju demo posnetkov za album Ellipsis so odgovorni izrazili željo, da bi nanj uvrstili nekaj pesmi, mi pa nekaterih izmed njih sploh nismo posneli in jih s tem že v startu razorožili. Edino, pri čemer znamo popustiti, je promocija, da nas predstavijo lepše, kot v resnici smo, in da založbi damo vedeti, da jih vsaj nekje upoštevamo. Zgodilo se je že, da smo navidezno popustili zahtevam, a ko smo zaprli vrata pisarne, smo naredili po svoje. No, to je bilo na začetku avanture. Danes založba ve, kaj lahko od nas pričakuje, zato se niti ne vtika več v nas in naše delo.

Logično, saj ste bili že (iz)oblikovan bend, ki je natanko vedel, kaj hoče, ko ste podpisali pogodbo z multinacionalko.

To je bila naša veliko prednost, saj nas po treh albumih niso mogli oblikovati po svoji podobi. Po drugi strani gledam, kaj počno z mladimi skupinami. Njih mi je še posebej žal, saj si jih velike založbe dobesedno lastijo in uničujejo njihov talent. Določajo jim zunanjo in zvočno podobo, nastope v javnosti, v studio jih pošljejo k producentu, s katerim ne želijo delati. Stvar se je v zadnjem desetletju še posebej radikalizirala. Če dobro pomislim, smo jo Biffy Clyro – ne glede na člene v pogodbi – še dobro odnesli.

Skratka, še vedno drži vse tisto, kar so Pink Floyd slekli v pesmi Have a Cigar?

Povsem. Na žalost je vse res.

Poleg glasbenih referenc ste navdih poiskali tudi pri režiserju Johnu Watersu, znanemu po tem, da je v svojih filmih dal drugo priložnost obsojenim kriminalcem (Liz Renay, Patty Hearst) in spokorjenim pornesam (Traci Lords). Ali je v tem kaj simbolike?

Prav to je bilo naše vodilo pri pisanju in snemanju albuma, saj John Waters vidi lepoto v stvareh, ki se ljudem zdijo grde in umazane. Na stvari ne gleda enoplastno, temveč s spremembo poudarka poskuša isto stvar prikazati skozi druge perspektive. Gre za izjemno in pogosto perverzno poetiko, ki je navdihnila tudi album Ellipsis. Poskušali smo razumeti njegovo predrznost in si upati, zato album deluje zelo »zajebano«, zlasti njegov ritmični del, sam pa na njem včasih kričim kot ženska. Če smo v preteklosti snemali albume po korektnem principu Lord of the Rings, smo se tokrat sneli z verige v maniri črne komedije Pink Flamingos.