Prireditelj noče razumeti, da je razlika med Cankarjevim domom in Kongresnim trgom odločilna, in sicer tako v fizikalnem kakor v simbolnem pogledu; gre za vprašanje glasbene nedotakljivosti in poslušalskega dostojanstva. Že samo iz nastopov pevcev, ki jih je Festival Ljubljana gostil prejšnja leta, vemo, da je v Gallusovi dvorani možna vsaj iluzija glasbene osmišljenosti dogodka. Skoraj odveč pa je poudarjati, da na trgu prevlada novodobni ideološki protokol. Kraj je navsezadnje zgodovinsko znan kot (operni) govorniški oder, če pomislimo le na Giglija, ki je prav tu nastopil kmalu potem, ko so nas priključili Mussolinijevemu imperiju. Vezi med »sistemom« in performerji so pomembne tudi danes, v imperiju denarja; prav tako se ni spremenila drža izbranih umetnikov – mislim, da igrajo politično naivnost, egomansko polaskani ob lastni moči nad množico.

Festivalsko odprtje je bilo vpeto v organizatorjevo »folkoristiko« negotovosti do zadnjega hipa. Če je bila prireditev nekaj dni prej uradno (in, gledano post festum, neveljavno) prestavljena v Cankarjev dom zaradi neobetavnega vremena, je bila ta odločitev očitno sprejeta predvsem zaradi skrbi za vabljeni karé, del katerega sem bil tudi podpisani. Priznam, da sem se na VIP-sedežu – posajen v popolno lokal(itet)no sliko neoliberalistične družbe – počutil podobno ponižanega, kakor bi se med »plebsom« za ogrado. Na obeh straneh pa smo bili deležni mikrofonsko sprevržene in ponarejene zvočne podobe. Ob uvodnih taktih Viljema Tella bi skoraj bruhnil v smeh zaradi jazzovskega učinka basovskih pizzicatov iz zvočnikov. Festival Ljubljana naj začne služiti glasbi, ne pa esteblišmentu. To bo prava pot. Po njej bo dospel tudi do »podrobnosti«, na primer do korektno navedenega sporeda (ki ne bo prekrščeval uverture v »sinfonio«) in do ustrezno urejenih programskih tekstov – trenutno angažirani lektorica in muzikološka piska sta slabi zastopnici strok. Prireditelj naj se zave, da vrednost klasičnega petja ni v umetnih decibelih, temveč v akustičnem življenju glasu. Vsaka poustvarjalska nota, ki se ni razvila v ustreznem prostoru, je uničena.

Tokratni zvezdnik – s svojo v izraznosti precej začetniško kolegico (nekakšno »ne čisto pravo« koloraturko) Jaquelino Livieri vred je do sprednjih sedežnih vrst prodiral v rezki neposrednosti – je značilen primer premišljeno kadriranega nevelikega glasu, s katerim ravna karizmatičen umetnik. V najboljših trenutkih premore Erwin Schrott briljantno duhovitost. Njegova Leporello in Dulcamara sta se iskrila od komedijantskih odbleskov sleherne besede; v normalnih razmerah bi bili jezični in s kancem skepse začinjeni poustvaritvi brez dvoma magični moment. Schrottovim »parlante« dosežkom se počasi pridružujejo vloge (za) basso cantante: žlahtnost ob Verdiju (Procida) je pevec ustvaril z občutkom za legato, a tudi z načrtnimi pazljivimi potemnitvami. Schrott je polimorfna pevska oseba, ki zna s snovjo in seveda z občinstvom, kar je dokazal tudi ob latino šlagerjih. Znani Francesco Ivan Ciampa je kot dirigentski oblikovalec nagnjen k razmeroma počasnim tempom (kar delno redči emotivni naboj) oziroma k neki slovesnosti opernega toka, ki pa je z nastopom združenih orkestrov v glavnem deloval plemenito.