Festivalovi ruski pianisti zadnjih let so iz kroga »starih znancev« prireditve, povabila pa so bila zasnovana s poudarjeno količinsko ekshibicijsko noto, torej v nekakšni sporazumnosti med – pogojno zapisano – naravnim, upravičljivim napuhom umetnikov in precej manj dopustnim napuhom organizatorja, ki je nagnjen k istovetenju umetnosti in športa. Predlansko gostovanje Borisa Berezovskega (mimogrede, tudi on je med drugim izvedel Tretji koncert Rahmaninova) ni bilo brez izvajalskega vizionarstva, precej nezanimiv je bil lanski celovečerni akademizem Nikolaja Luganskega, prelit v oba Chopinova Koncerta, dolgoletni ljubljanski gost Macujev, ki ga je neko naše kritiško pero že kdo ve kdaj označilo za pianističnega voznika porscheja, pa je deloval kot predstavnik neke mišično-refleksne klaviaturne storilnosti, v kateri nosilci tekmujejo z igranim in sami s seboj v hitrosti in glasnosti izvajanja.
Na sprevrženo raven je Macujev sicer pahnil snov, ki že sama začenja sprevračati umetniško poslanstvo: glasba Rahmaninova – po Adornu vodi naravnost v zabavniško industrijo – ni toliko virtuozno podan sentiment, temveč predvsem prodajna znamka takega sentimenta (za turneje, s katerimi je skladatelj pianist obogatel). Nikakor pa ni nemuzikalna in ozkotirna, nasprotno, prav kipi od afektiranih napetosti, zato je nedvomno tudi »umetniško uporabna«. Kondicija z imenom Macujev – hitreje odigranega Drugega koncerta ne pomnim – je skladbi odvzela tako lirski naboj kakor gosto stopnjevan zanos in jo zravnala v hiteče oziroma enoumno nizanje ostro nagrmadene akordike in avtomatizirano poudarjenih temeljnih tonov, površno odigranih melodij(ic) in živčnih, pretežno zalitih pasaž (med drugim sunkovito vsiljive, ne pa mogočne kadence). Festival naj bi še dodobra premislil o bistvenem – v polju današnje neverjetne pianistične pestrosti in tudi širše. Orkestrski okvir za Macujeva in njegovo hlastno barsko potenco je bil naštudiran profesionalno. Usklajenost orkestra s solistovim »konceptom« je dosegel Jesko Sirvend, s čimer je nemara dirigentsko segel celo više kakor v vlogi oblikovalca interpretacije. Večer se je namreč končal s pičlo izživeto Peto simfonijo Čajkovskega: izrazno je bil najboljši tretji stavek, za čustveno simfonično pot k zmagoslavju (neizrazit finale) pa nas je Sirvend skoraj docela prikrajšal. Zagrebška filharmonija je nastopila izjemno zavzeto, a vendar brez izstopajočih frazirnih amplitud.
