V ta namen je tokrat izpregel preverjene »stare prdce« Crazy Horse in okoli sebe zbral postavo mlečnozobcev, da jim na odru pokaže, kako ideje in stališča brez vsakršne mitološke prtljage izpeljati do konca. Pri tem ne gre za nikakršno iskanje »neke« formule, saj ta ne obstaja, temveč za raziskovanje temeljnih ustvarjalnih občutkov in doslednost v vztrajanju pri svoji viziji. Prav kariera Neila Younga je šolski primer, kako je triumf volje porazil prenekatere tehnične pomanjkljivosti in naprej porinil tistih nekaj prednosti, ki so ga »osamile« kot Avtorja z veliko začetnico. Young se tega presneto dobro zaveda; in to znova potrjuje tudi na evropski turneji, ki jo zna začiniti celo z nekaj humorja, kamor sodijo tako napoved začetka koncerta ob 21.31, priredba skladbe Volare (Nel blu dipinto di blu) Domenica Modugna in deljenje zrelih češenj publiki v prvih vrstah.
Če smo bili še pred leti vajeni, da je pri njem na odru vse posvečeno užitku čistega špila, se je zgodba v zadnjem času malce zasukala. Neilu Youngu ni vseeno, kaj se dogaja z našim planetom, zato je začetek z After the Goldrush (klavir) in akustično nadaljevanje (Heart of Gold, Comes a Time) do Mother Earth (orgle) mogoče tolmačiti tudi kot vrnitev v preprostost, ki poslušalcu daje misliti, a mu hkrati ponudi tudi upanje. Vizijo modernega sveta prevprašuje skozi prizmo porušenega ekološkega ravnotežja in medijskih manipulacij, ki se prenašajo v polje socialne ekologije in odraža v odnosu med ljudmi (Helpless). Ali se da v tem kontekstu razumeti tudi zelo konzervativen program, je seveda že drugo vprašanje, a Young je – po tem, ko so se mu na odru pridružili tudi mladinci – postregel z železnim repertoarjem, ki ga je šele proti koncu rednega dela »prekinil« s tremi novitetami (Seed Justice, Monsanto Years, Wolf Moon). Pred tem je seveda razigraval svoj bend s flanelastimi klasikami (Winterlong, Powderfinger, Down by the River) in 22-minutno verzijo Like a Hurricane, kjer je znova pokazal svoj razkošni nepredvidljivi karakter in članom Sonic Youth še enkrat več ponudil nekaj materiala za naslednika mini albuma Weld.
Redkokateri umetnik namreč poseduje tolikšen element tveganja in čustvene intenzivnosti, da je mogoče vsako njegovo skladbo doživljati kot očiščevanje notranjih obsesij. Tu ni prostora za kontrolo ali prefinjenost, temveč le za strastno podvrženost izvedbi in izvornim načelom, ki Neila Younga nenehno pomlajujejo. Neil Young se noče postarati: ostaja »young« (mlad), trmast in neprilagodljiv, predvsem pa ima dober posluh za vse okoli sebe. Korozija razžira naprej in prav je tako; mladinci na odru in poln avditorij pred slikovitim dvorcem Camerini pa s(m)o dobili lekcijo, kako se vsej stvari streže. In ne pozabimo: Neil Young nam je še vedno dolžan koncert v Ljubljani, ki ga je leta 1997 odpovedal zaradi nespretnega ravnanja s pipcem.
