Čuferjeva draga zadolžitev je odgnala trojko
Ne kaže, da je odšel, ker bi bil prepričan, da je nekaj »zeleno«, premier pa bi hotel, da je to »modro«, in bi odstopil, ker ne bi hotel spremeniti barve. To se ne zgodi pogosto. Zato ta razlog najbrž odpade, čeprav Mramor ni življenjsko vezan na politiko kot tisti politiki, ki jim politika dolgo daje kruh in ki zato kaj drugega sploh ne znajo početi. Težko bi mu pripisali kakšno posebno ideologijo z jasno izraženimi vrednostnimi sodbami ali ga vtaknili v kakšno ekonomsko šolo. V šibki vladi, v kateri se zdi, da premier ni dorasel funkciji, ki jo opravlja, je bil Mramor močan minister.
Svoj posel obvlada; vsakokrat sproti se tudi povsem identificira s funkcijo, ki jo opravlja, zdi pa se, da ne razmišlja o posrednih učinkih tega, kar počne. Kot minister je ravnal kot računovodja, ki ga pri zaukazanem zmanjšanju primanjkljaja v bruto domačem proizvodu zanima le števec, ne pa tudi imenovalec. To je skladno z razmišljanji evropskih uradnikov, ki jim še bolj ustreza poslušnost pri obljubljeni razprodaji slovenskih podjetij in bank, pri kateri vlada stoji ob strani in pripoveduje, da se politika ne sme vmešavati v gospodarstvo, kar je neumnost.
Kakorkoli, z Mramorjem je odšla dobra tretjina vlade, saj za večino ministrov po dveh letih vladanja ne vemo niti tega, kako se pišejo, in še manj, kaj počno, ter bodo, ko ne bodo več ministri, izginili v pozabo. No, Mramor ni človek, ki mu pomen daje le funkcija, ampak je tudi človek, ki funkciji daje pomen. V dobrem in slabem, pri dosežkih in »dosežkih«, pa tudi pri tistem, kar je dejansko povsem neodvisno od tega, kar je počel ali počne. Večina dogajanj v gospodarstvu pa je prav takih, da so le malo povezana s tem, kar počne kakšen minister ali vlada, pa ne le slovenska, katerakoli. Seveda si vsaka prilašča vse dobro, kar se zgodi v času njenega vladanja, ničesar pa noče slišati o vsem slabem, kar se prav tako zgodi v času njenega vladanja. Dogajanja pa so največkrat le posledice nečesa, kar se je dogajalo prej.
Cerarjeva vlada si tako pripisuje kar zasluge za gospodarsko rast, zniževanje brezposelnosti, padanje donosov na slovenske državne obveznice in velik presežek na tekočem računu, a s tem ni imela veliko opraviti. Preobrat se je začel že sredi leta 2013, nadaljeval pa se je bolj kljub vladnim ukrepom kot zaradi njih. Kakorkoli obračamo, gotovo je, da zdajšnja vlada ni imela nikakršnega gospodarskega programa in je najbrž zato prisegala na moralo. Morda pa se prav v tem skriva razlog za solidno stanje, v katerem je zdaj slovensko gospodarstvo; ni mu preostalo nič drugega, kot da izvaža, saj so domače povpraševanje z omejitvami bolj ali manj zatrli. Storitveni del gospodarstva, usmerjen na domači trg, pa še hira in se krčenju kreditov prilagaja z bartersko ekonomijo.
Povezovati preobrat v pogledih kapitalskih trgov na Slovenijo z zdajšnjo vlado je zgrešeno, preobrat je omogočila uspešna, napol tajna, res pa draga zadolžitev finančnega ministra Čuferja v vladi Alenke Bratušek. Ta je odgnala »trojko«. Vendar se je nedavno tudi Mramor zelo pametno in poceni zadolžil ter prestrukturiral državni dolg do tujine in nabral dovolj rezerv.
Ostaja konsolidacija javnih financ, ki naj bi bila glavna Mramorjeva zasluga; gotovo je povezana z njegovim najbrž prirojenim stiskaštvom, trmo, a tudi pogajalsko potrpežljivostjo. Je pa tudi posledica obnovljene gospodarske rasti, ki ob nespremenjenih pravilih povečuje prilive v proračun. V prvi polovici leta se je tako v proračun nateklo že za poldrugi odstotek BDP več denarja kot lani v tem času. Ker se povečuje tudi imenovalec, se, če preveč ne povečuješ izdatkov, primanjkljaj samodejno zmanjšuje. Tako bomo letos tudi brez Mramorja bolj ali manj samodejno prišli pod »magično« mejo treh odstotkov proračunskega primanjkljaja.
Slovensko ponižen pri evropskih oblasteh
Mramorju pripisujejo tudi uspešen vpis zlatega pravila v ustavo. Krivde za ta »dosežek« slovenske politike pa mu le ne gre pripisovati. Šlo je za »zgodovinsko« soglasje slovenske politike, ki je spominjalo na čase »nekonfliktnosti interesov v samoupravni socialistični družbi«. Po tem zapisu bi vlada, ki bi pravilo »kršila«, morala odstopiti, saj bi bila prekoračitev višine proračunskega primanjkljaja protiustavna, državni zbor pa bi za premaknitev meje moral dobiti večino, kakršna je potrebna za spremembo ustave. Argument za ihto slovenske politike pri vpisu pravila v ustavo naj bi bila zahteva Evropske unije, kjer pa so na »zlato pravilo« takrat, ko smo ga pri nas vpisali, tako kot na druge nesmisle, na katere so prisegali, že pozabili.
Bomo govorili o Mramorjevi dobi? Gotovo se bo kot dvakratni finančni minister zapisal v slovensko gospodarsko zgodovino. A lahko bi se z nedavnim posegom v izračune evropskih oblasti, ki jih te uporabljajo za zahteve o tem, kaj morajo početi članice, zapisal tudi v ekonomsko zgodovino EU. Vsi izračuni evropske komisije o gospodarskem stanju držav članic pred krizo in tudi zdaj so bili namreč povsem napačni, zato so imele zahtevane politike gospodarsko, socialno in politično katastrofalne posledice, za katere nihče ne odgovarja. Da ima prav, naj bi potrdil celo nemški finančni minister, z navdušenjem naj bi slovenske izračune sprejelo kar nekaj finančnih ministrov. Prah pa se je presenetljivo hitro polegel, čeprav bi ugotovitve evropskim oblastem morale odvzeti velik del možnosti njihovega vtikanja v gospodarstva članic.
Da bodo evropske oblasti skušale vse pomesti pod preprogo, je bilo zato pričakovano. Ne ve se sicer, ali bi Mramor vztrajal, zdi se, da je pri evropskih oblasteh slovensko ponižen. A če bi ostal in vztrajal, bi prišel v gospodarsko zgodovino EU.
