Različni azilni postopki v državah članicah in različne pravice prosilcev za mednarodno zaščito so v minulem letu poleg nemške dobrodošlice beguncem povzročale množične premike migrantov zgolj v posamezne evropske države. Evropska komisija bi zdaj s harmonizacijo azilnih postopkov v državah članicah rada oblikovala enotna pravila podeljevanja mednarodne zaščite, ki bi preprečila morebitne nove množične migracije beguncev le v posamezne države članice. Države članice bodo morale obravnavo prošenj za azil dokončati najkasneje v šestih mesecih. Če bi bile soočene z velikim številom prosilcev za azil, bodo smele rok preverjanja upravičenosti do azila podaljšati še za tri mesece. Vsem prosilcem bodo morale države omogočiti tudi brezplačno pravno svetovanje, kar doslej ni veljalo povsod.
Ostrejše so tudi predvidene posledice, če ne bi izpolnjevali registracijskih pravil. Če prosilci za azil ne bodo hoteli pri prošnji za mednarodno zaščito oddati svojih prstnih odtisov – v preteklosti tega niso počeli, ker bi jih države tako lahko vračale v drugo članico Unije, kjer so poprej s prstnimi odtisi že bili registrirani – bo njihova prošnja za mednarodno zaščito nemudoma zavrnjena. Kazen je predvidena tudi za vse azilante, ki bi se premaknili iz njim dodeljene države. Pet let bi morali ponovno čakati, preden bi si lahko pridobili dovoljenje za prebivanje.
Na potrditev čaka tudi »mehanizem pravičnosti«
Harmonizacija azilnih postopkov predstavlja le del obsežnejšega paketa azilnih reform – vse morata potrditi še evropski svet in evropski parlament. Že maja je komisija predlagala revizijo dublinske uredbe, po kateri so morali begunci za azil doslej zaprositi v prvi državi, kjer so vstopili na ozemlje EU. To bodo morali begunci početi še naprej, a v skladu z nadgradnjo dublinske uredbe komisija poskuša po spodleteli solidarnosti minulega leta uvesti nov porazdelitveni ključ beguncev po državah članicah.
Ko bo posamezna država soočena s čezmernim številom prošenj za azil v primerjavi z drugimi članicami, bodo sprožili tako imenovani »mehanizem pravičnosti« in prosilce za azil preseljevali v tiste članice, kjer je prosilcev najmanj. Če bodo takšen sprejem prosilcev za azil države zavrnile, bodo za vsakega zavrnjenega begunca morale plačati globo četrt milijona evrov.
Preselitve brez številk
Hkrati s predlogom za poenotenje azilnih postopkov je komisija predstavila tudi predlog trajne preselitvene sheme za begunce iz tretjih, najranljivejših držav. Komisija želi s tem predlogom vzpostaviti trajne zakonite poti preseljevanja v EU, s čimer bi si želela zmanjšati število nezakonitih migracij v osemindvajseterico. Za vsako državo, od koder bo potekalo preseljevanje v EU, naj bi sprejeli poseben načrt preselitve beguncev. Koliko beguncev letno bo EU tako sprejela na svoje ozemlje, ni jasno. Predlog evropske komisije namreč ne vsebuje konkretnih številk. Vsako leto sproti naj bi določili, koliko beguncev bo EU na ta način sprejela v svojih državah članicah. Komisija bo sicer predlagala število vsakoletnih preselitev, vendar bodo države članice imele zadnjo besedo glede tega, koliko osebam bodo dejansko pripravljene ponuditi trajno zatočišče. Predlog ima še dodaten kavelj. Dogovori o preselitvah bodo sklenjeni le s tistimi državami, ki bodo pripravljene spet sprejeti migrante, ki so iz njihovih ozemelj nezakonito pripotovali v EU.
Kritiki teh zadnjih predlogov evropske komisije opozarjajo, da z njimi EU še tesneje zapira vrata za begunce. Po oceni Johna Dalhuisena, direktorja Amnesty International Europe, je evropska komisija slabo uporabila dobro orodje preseljevanja: »Komisija bo s temi predlogi preselila nekaj beguncev, a veliko več jih bo lahko vrnila.« Ker komisija ne omenja nujnosti za povečanje preseljevanja beguncev iz tretjih držav, niti ne napoveduje vlaganj v izboljšanje njihovih življenjskih pogojev v teh državah, bo učinek predlaganih reform imel na zaščito beguncev globalni negativni učinek.
