Razpoloženje je še vedno takšno in moralo bi biti še naprej. Migracije so resen problem in v okviru prava ga ni lahko rešiti. V pravu ni mogoče najti vseh idej, ki bi se morale povezovati s to situacijo. Zato moramo vztrajati tudi pri drugih metodah.
Nisem prepričan, ali je imela Angela Merkel jasno predstavo, načrt, ko je rekla, da lahko vsi pridejo k nam. Lani poleti smo se spopadali z urgentno situacijo in smo odprli meje. Zavedati pa se je treba tudi, da meja nismo odprli enkrat za vselej, in tudi, da to ni bilo vnaprej načrtovano. Odpiranje meja je bilo spontana reakcija na begunsko dogajanje in potem smo meje tudi zaprli.
Nemčija je vedno govorila, da je treba najti evropsko rešitev za begunce. Lahke rešitve seveda ni, a treba se je vprašati, zakaj so ljudje v Evropi trenutno tako pesimistični. Mislim, da zato, ker so preveč pričakovali od azilnega prava. Če imamo situacijo, v kateri življenje pred nas postavlja veliko ovir, ne moremo pričakovati od prava, da bo reševalo te probleme – probleme življenja.
Če pride do poplav ali potresa, pravo ne bo reševalo problemov, ki izvirajo iz narave tega planeta. Pravo ne ponuja rešitev za vse dejanske okoliščine. Lahko le strukturira situacijo in pove, kako bi lahko prišli bližje rešitvi. Ne pa, kakšna je rešitev.
A težava je, da za sedanjo begunsko situacijo sploh še nimamo ustreznega prava. Kot rečeno, begunce bi morali porazdeliti po Evropski uniji. A pravnih pravil za to sploh še nimamo.
Torej se ne moremo zanesti ne na države, ne na Evropo in ne na njeno pravo?Lahko se zanesemo na pravo, vendar le do določene mere. V tem ni nič katastrofičnega. V Nemčiji so nekateri zelo pesimistični in vpijejo, da je to konec vladavine prava. Pa ni! To je kvečjemu izziv za vladavino prava. Pravo moramo spremeniti, ga bolje uporabiti, ga prilagoditi.
Vaša teza je, da bi morali »povezati humanitarno angažiranost s političnim realizmom«. Mar nista ti dve postavki v nasprotju? Politični realizem bi kar odpravil humanitarnost in zaprl meje.Ne pozabite, da obe strani, ki ju postavljate v nasprotje, ureja pravo. Na eni strani je humanitarno pravo, ki pravi, da je treba zaščititi begunce. A tudi vprašanje, ali obstajajo omejitve pri zaščiti beguncev, je pravno vprašanje.
Vendar politiki izkoriščajo situacijo za to, da pravo odmislijo. Avstrijski zunanji minister je rekel, da je uvedba zgornje meje za sprejem beguncev politična odločitev. Naloga pravnikov pa je, da povedo, kako to izvesti. To je rekel, ker so ga vsi opozarjali, da je omejevanje števila prosilcev za azil v nasprotju s pravom.Tu imate seveda prav. Politiki bi se morali držati prava. Nisem hotel reči, da če življenje postavi pred nas velik problem, lahko pravo kar odmislimo. Lahko pa si priznamo, da ga bo težko upoštevati. In da bo treba najti način, kako nekaj spraviti v pravne okvire.
Ko sem bil mlajši, sem bil prepričan, da azilno pravo ne pozna takšnih omejitev. Da jih ne more in ne sme biti. Danes razmišljam drugače. Lahko se pogovarjamo in moramo se pogovarjati o tem – seveda v okviru prava – ali morda obstaja zgornja meja za sprejemanje beguncev. In če obstaja, kakšna je? Morda lahko na demokratičen način to ugotovimo. Morda lahko o tem odloči parlament?
Seveda pa smo v Evropi še daleč od teh meja, tudi če obstajajo. Meja bi se pojavila recimo takrat, ko bi se izkazalo, da zaradi beguncev v Evropi ne moremo več preživeti, da smo eksistencialno ogroženi.
V socialnem pravu uporabljate izraz »nerazumno breme«, v povezavi z obremenitvijo socialnega sistema.Nekaj v tem smislu, da. Če bi begunci ogrozili politično skupnost, jo destabilizirali. A smo še daleč od tega. Evropska unija nima problema z begunci. Preživela bo vojno v Siriji. Vendar moramo prav zato najti evropsko rešitev.
Poglejte, okrog milijon ljudi je prišlo v Nemčijo. Veliko ljudi se je odzvalo s sočutjem, pričakali so jih na meji in jim pomagali. Vprašanje pa je, kako bi bilo, če bi vsako leto prišlo milijon ljudi. Čez nekaj let bi se lahko znašli v situaciji, ki je ne bi več obvladovali. To, kar zdaj opisujem, pa ne že more biti več le pravno vprašanje. Je vprašanje za načrtovalce mehanizmov, ki uravnavajo migracije. Še pred tem pa moramo doseči porazdelitev med državami EU. Veliko držav beguncev noče sprejeti.
Zdi se mi prav, da Evropska komisija zdaj poskuša uvesti določene finančne mehanizme, ki spodbujajo sprejem beguncev. Vendar se mi ne zdi prav, da so se odločili tudi za sankcioniranje (vsaka država bi morala plačati kazen 250.000 evrov za vsakega begunca, ki ga zavrne, op. p.). Bolje bi bilo narediti sprejemanje bolj privlačno.
Bi bila to lahko za nekatere države, ki jim že sicer ne gre dobro, ekonomska priložnost?Da, morda bi prejele oziroma ustvarile več denarja, kot bi ga porabile. O tem, ali so migracije ekonomska priložnost za evropske države in ali migranti res povečujejo gospodarsko rast, še ne moremo z gotovostjo govoriti. Nekaj raziskav in projekcij je bilo narejenih, a nobena še ni dala zadovoljivega odgovora.
Če smo resni in pošteni, moramo reči tako: sprejemanje beguncev je seveda breme. Treba jih je nastaniti in jim nameniti socialne podpore, financirati je treba integracijske programe in izobraževanje. A dejstvo, da imamo nove ljudi, je lahko tudi priložnost. Vsega pač še ne moremo preračunati. Treba je poskusiti.
Ker če tega ne storimo, bomo imeli milijone beguncev v Turčiji in drugih državah, kot sta Libanon in Jordanija. Nasprotniki beguncev sicer pravijo, da s tem ni nič narobe. V Turčiji ni takšne vojne kot v Siriji in begunci tam niso več ogroženi, pravijo. Kaj v resnici pravi ženevska konvencija o tem, kje se morajo begunci ustaviti?Konvencija o tem ne govori. Pravi, da mora država zaščititi begunce, ki prihajajo s pravimi razlogi, če so ogroženi. Od tu izvira koncept varne države. Vendar je ta koncept problematičen. Zakaj? V nemški ustavi smo imeli nekoč zapisano splošno pravico do azila, potem pa je bila ustava spremenjena sredi jugoslovanske krize, leta 1993, in sicer tako, da ta pravica ni več splošna, temveč je povezana s konceptom tretje varne države, ki pravi, da če begunci prihajajo čez varne države, pravica do azila v Nemčiji ni več v ospredju. No, kot po naključju leži Nemčija sredi Evrope, obkrožena z državami, ki so varne. Kaj to pomeni? Nihče ne more več priti k nam! To počne pravo: določimo individualne pravice, a okrog njih zgradimo veliko močnih ovir, da ljudje ne bi mogli do njih.
Ženevska konvencija pa je precej nejasna pri tem, kakšna je v resnici obveznost držav do beguncev. Morajo države odpreti meje, ko pridejo begunci? To ni prav jasno določeno. Zapisana je pravica, da se beguncev ne vrača. Nihče pa ne ve, ali to pomeni, da je treba meje odpreti, ali to velja šele, ko je nekdo že na ozemlju države. To je že stara, zelo stara razprava.
Vprašanje je tudi, ali imajo begunci individualne pravice. Ali pa imajo le države obveznosti do beguncev? Tudi to je že dolgo nedorečeno.
Trenutno je z razraščanjem idej o tretjih varnih državah (takšna je v očeh EU trenutno Turčija, op. p.) videti, da sicer države sprejemajo določne obveznosti do beguncev, priznavajo veljavnost ženevski konvenciji, a prepuščajo drugim, da te obveznosti izpolnijo prvi. Tako ugotovimo, da je na koncu vse skupaj bolj vprašanje političnih kot pravnih obveznosti. Politična obveznost pa je, da pomagamo državam, ki gostijo največ beguncev. Milijoni beguncev v Turčiji in okrog petina begunskega prebivalstva v Libanonu je gotovo veliko breme.
Tudi iz Nemčije prihajajo znaki, da je milijon beguncev za azilni in integracijski sistem veliko. Navsezadnje pa so tudi begunci sami ugotovili, da razmere v ogromnih begunskih centrih v Nemčiji niso najboljše in več sto tisoč jih je že odšlo »naprej«. Kaj dela Nemčija, da jih zadrži?Vseh ni mogoče zadržati. Nekatere prosilce za azil, ki jih zalotijo pri prehajanju iz ene članice EU v drugo, sicer odkrijejo in jih vračajo. A obstaja tudi »siva migracija« oziroma sekundarna migracija, ki je ni mogoče preprečiti. Vseh ni mogoče vračati. To se bo v Evropi z leti zagotovo dogajalo in lahko se zgodi, da bodo na koncu migranti bolj enakomerno razporejeni po Evropi, ker bodo sami to dosegli.
Šli bodo tja, kjer bodo lahko normalno živeli?Seveda. Zato potrebujemo evropsko službo za migracijska vprašanja. To bo treba rešiti na ravni vse Evrope, saj posamezni ukrepi držav ne bodo delovali.
