Takrat smo brali tudi slovenske povesti. Mnogo jih je bilo posvečenih nepremišljenim odločitvam in slabim življenjskim navadam zlasti kmetskega stanu. Znano je bilo, da so neredki Slovenci zapili grunt. Alkohol je bil nadloga že pred sto in več leti. Tudi za opomin imam v delovni sobi plakat, resda precej star, kjer na fotografiji zbor žensk zglednega značaja in olike podpira velik transparent z naslednjim besedilom: »Ustnice, ki so se dotaknile alkohola, se ne bodo dotaknile naših!«
Na srcu mi leži sicer nadvse neprimerna misel, a naj tvegam in vam jo zaupam. Tistih dam z ostrim in grozečim pogledom, spodobno zapetih do vratu, bi se dotaknil le v močnem alkoholnem opoju, ki bi mi zameglil pogled in predvsem pregnal strah. V popolnoma treznem stanju nikoli ne bi bile moj izbor in še manj bi si želel, da jaz njihov. Tako se mi je zdela njihova zaveza predana, a taktično morda kljub vsemu nekoliko zgrešena.
Naj v slogu druščine anonimnih alkoholikov podelim s svojimi bralci lastno izkušnjo. Iz ne povsem znanega razloga sem od mladega pa do današnjega dne prikrajšan za izkušnjo vinjenosti. Nikoli v življenju nisem imel v sebi toliko alkohola, da bi šel čez dovoljeno mejo za vožnjo avtomobila. Ne ob domačih proslavah ne v študentskih časih, prav tako ne na ohcetih, bodisi tujih bodisi svojih, nikoli me ni zaneslo v veselje, ki bi ga podkrepil s preveč pijače. Druga plat mene pa postane rahlo otožna vsak dan, če ob kosilu in večerji po kakšnem nesrečnem naključju umanjka kozarček terana. Iz tega razloga nisem posebno goreč podpornik Kebrovega zakona, ki je iz fakultetne restavracije, kjer strežejo izključno polnoletnim uporabnikom hiše, pregnal pivo in lične majhne stekleničke vina. Od obojega, dokler je bilo v ponudbi, je bilo le prijetnejše počutje.
Če iz slovenskih povesti, ki se končujejo z izgubo grunta in z gospodarjem na vrvi pod stropom skednja ali na veji pravkar zapravljenega gozda, preidem na suhoparno statistiko, me presenetijo naslednji podatki. Največ alkoholizma je najti med ljudmi, ki imajo zgolj poklicno izobrazbo, kar jih uvršča v spodnji najnižji delavski sloj. Večina jih prihaja iz vaškega okolja, geografsko gledano pa je z alkoholizmom najbolj obremenjen vzhodni del Slovenije.
Nikoli nisem slišal, da bi zaradi kadilskega opoja prišlo do nasilja v družini. Je pa alkohol dovolj zvest spremljevalec teh dogodkov. Če se spomnimo borbe proti nasilju, kjer nas z velikih plakatov gledajo prestrašene oči pretepene ženske, kjer nas ozaveščajo statistični podatki o vsaki peti pretepeni in vsaki sedmi posiljeni, se spomnimo tudi, da tega nikoli nismo povezovali s kajenjem. Pa vendar je sedanja borba proti kadilcem videti dosti bolj neusmiljena kot borba proti alkoholu.
Vem, da ni enostavno primerjati škode in trpljenja, ki ju povzročajo različne oblike neprimernega vedenja. A bolezni, ki gredo na račun kajenja, je treba nekako soočiti z vsemi oblikami nasilja, fizičnega in psihičnega, ki zadenejo vse, ki so vpeti v alkoholne dogodke. To so mnogi družinski člani, najpogosteje otroci. Njihovih psihičnih poškodb ne moremo in ne znamo dobro ovrednotiti, da bi – kot pri kadilcih – sešteli stroške zdravljenja. Travme, privzeti neustrezni vedenjski vzorci, strahovi, nemoč razreševati življenjske situacije in zlasti konflikte, vse to je cena, ki jo plačujejo tudi v povezavi z učinki alkohola.
Kontrast med opozorili, ki so namenjena kadilcem, in onimi drugimi, ki veljajo potencialnim alkoholikom, je več kot očiten. Nikjer na steklenicah, pa čeprav je v njih tudi najmočnejše žganje, nisem opazil fotografij razpadlih jeter, zgodb o razpadlih družinah, izgubljenem premoženju in ne nazadnje samomorih, ki jih je na Slovenskem še vedno izredno veliko.
Iz mojega pisanja do zdaj bi marsikdo lahko naredil zaključek, da je treba tudi pri alkoholu torej nekako nadomestiti zamujeno in začeti opremljati vse steklenice s podobnimi morbidnimi sporočili, kakršna smo izumili za cigarete. Ni izključeno, da bo zdravstvena politika krenila po tej poti. In smo pri zdravi pameti, ki je tudi v praksi preizkušena. Est modus in rebus. Po slovensko – eno pivce za živce ali kozarček terana za kri. Ni stvari, ki je ne bi znali zlorabiti in spremeniti v odvisnost. Alkohol, tobak, hrana, seks, računalniška odvisnost, odvisnost od prenosnih telefonov, politika (ta odvisnost naredi po mojem občutku vsem nam komajda izmerljivo škodo) in tako naprej brez konca.
Morda obstaja nekaj, kar pomaga pri zmanjševanju odvisnosti. Statistika, ki priča o povezanosti alkoholizma in revščine, bi lahko bila opozorilo za politiko, da uvede kaj boljšega od zastraševalnih mehanizmov. Še največ bi naredili, če bi ljudem na robu omogočili, da si ustvarijo človeka vrednejše življenje, kot ga imajo zdaj.
