Tako, malodane neopisljivo se me je dotaknila posebnost, življenjskost, toplina in človečnost vsega, kar sem z očetom Frankom pa Ano in Valterjem doživel v kar nekajkratnih srečanjih, ki so bila, čisto vsa po vrsti, resnično nekaj tako posebnega, da se počutim po eni strani nepopisno srečnega, da so se sploh zgodila, po drugi strani pa tako do konca majhnega in nebogljenega, ker mi manjka besed, s katerimi bi nepozabne občutke ujel v besede.
Bog vedi kdaj se je začela zgodba o Hiši Franko. Po nekaterih virih je bila prav na mestu, kjer danes domuje Hiša Franko, velika kmetija v lasti premožne družine Strgarjevih, z mlinom, trgovino in z gostilno. Reklo se je Pri Ftanrju (poimenovanje izvira iz imena potoka, ki je tam – Ftanca), pri hiši pa je bilo kar precej živine. Tako je bil leta 1917 zadnji lastnik Ivan Strgar. Zaradi geopolitičnih razmer (cona A, cona B) je vse skupaj z občino, ki je postala lastnica tudi njegovega posestva, »zatavšal« na način, da je v sosednjem italijanskem Čedadu kupil novo posest, stara pa je ostala občini. Občina je posest dala na dražbo in … Tukaj v našo zgodbo vstopi oče Franko Kramar. Možakar, rojen leta 1940 v Rimu, kjer je preživel prvih 14 let svojega izredno pestrega življenja (njegova mama Elizabeta je tam delala na švicarski ambasadi, kjer je gospodinjila, kasneje pa je odšla celo v Švico in tam delala pri neki ameriški družini). Franko se je z bratom Tonijem kasneje vrnil na domačijo svojega deda, materinega očeta Antona, v Podbelo, da bi oba pomagala pri delu, a je šel Franko že zelo kmalu v širni svet iskat svojo srečo in se izobraževat. Službo je dobil v Novi Gorici, kasneje pa v kobariškem hotelu, v strežbi, vmes pa je opravil šolanje v Ljubljani (gostinstvo).
Spoznal je Jožefo Faletič, brhko dekle iz Jevščka pri Livku, in se z njo poročil. Imela sta tri otroke, Elizabeto, ki je žal že pokojna, pa Valterja in Matjaža, ki je mimogrede izvrstni, vrhunski vinar. Franko in Jožefa sta kupila Frankovino (prej imenovano Strgarjevina) – in to je začetek prav posebne, vrhunske zgodbe o Hiši Franko.
Franko se je odločil, da gre službovat v Videm, v slovito in priznano restavracijo Zgonazzi, kjer je svoje gostilničarske veščine oplemenitil z novimi znanji. Franko in Jožefina sta potem odprla svojo gostilno, in to ravno na rojstni dan sina Valterja, leta 1973 (zanimivost: na isti dan je kasneje Ana, Valterjeva žena, rodila hčerko Evo Klaro, njunemu sinu, ki je leto starejši od Eve Klare, pa je ime Svit). Oba sta na začetku delala vse, a Jožefa je največ pomagala v kuhinji. Njihova kulinarična posebnost v ponudbi je postal rostbif, ki se ga je naučil pripravljati oče Franko, in kaj kmalu so daleč naokoli postali dobro znani po tej mesni specialiteti. Oče Franko je imel na Krasu prijatelja, ki mu je dobavljal naravnost fenomenalen pršut, ki so ga italijanski gostje s slastjo jedli. Iz tistih časov izvira tudi všečna anekdota, ko so prav tam snemali partizanski film z naslovom Gorjupa bajta. V gostilni so imeli svoje domovanje tudi igralci, med njimi Janez Hočevar Rifle. Valter, hudomušno in nagajivo zvedav, je nekoč zaspal kar v Rifletovem naročju. Miha Baloh, ki je tudi spal pri Frankovih, pa je, tudi takrat enkrat, kar v kostumu (imel je neki vojaški šinjel) odšel v Bovec, v diskoteko, s seboj pa je nesel dve steklenki odličnega vina, v vsakem žepu po eno.
Vsi trije otroci Franka in Jožefe so se podali v gostinsko šolo v Ljubljano, fanta smer kuharija, sestra pa smer turizem, a se je Matjaž kasneje preusmeril v vinarstvo. Sprva se je vpisal še na umetniško srednjo šolo v Benetkah in jo tudi uspešno končal. Tam je spoznal zdajšnjo ženo, ki je prišla iz Nemčije in tu ostala. Mlada dva sta v Goriških brdih (Barbana) kupila posest in zdaj tam pridelujeta resnično vrhunska vina.
Mladi Valter pa je prišel domov in odšel na prakso v Italijo, a je vedno tudi pomagal doma. Ano, kulinarično čudodelko, je Valter spoznal že zelo zgodaj, skupaj sta smučala pod okriljem smučarskega kluba Matajur. Ana je bila celo smučarska reprezentantka. Študirala je na fakulteti za diplomacijo, s sedežem v Stari Gorici, v prostem času pa je v Frankovi gostilni pomagala. Z Valterjem sta se srčno in dušno ujela in skupaj zaživela leta 1995. Oče Franko je kaj hitro opazil, kako skladno delata Ana in Valter, in posel prepisal na Valterja. Ana je takrat naredila tektonski življenjski premik, ko se je odločila svojo diplomo na prav poseben način udejanjati – v kulinariki. To ji je resnično vrhunsko uspelo, saj je Ana Roš danes prepoznavni svetovni pojem kulinarične vrhunskosti, ki mu je na Slovenskem malokdo enak. Hiša Franko je članica prestižne asociacije Jeunes Restaurateurs d’Europe, ki je Ano leta 2015 priznala kot talent leta, sloviti ponudnik videovsebin Netflix pa ji je v drugi sezoni predvajanja namenil samostojno predstavitev, kot edini ženski!
Ani je uspelo s trdim delom in čistim, odprtim srcem svetu ponuditi neprekosljivo mešanico vsega, kar ti kraji ponujajo človeku v segmentu jedi. Njen enkratni talent danes cenijo najprestižnejši veljaki in veljakinje kuharije. In ko vsemu navedenemu še Valter doda svoje bogate izkušnje in še bogatejše znanje, ko je govor o vinoslovju, ljudje moji dragi, potem so nebesa dosegljiva. Že za časa tuzemskosti. Amen!
Vsak obisk Anine kuhinje in Valterjeve kleti, ki tako harmonično dopolnjuje po potrebi celo vsako jed posebej, je presenečenje in edinstvena posebnost, ki je zlepa ne pozabiš. In ko vse temu dodam še ljubeznivo, popolnoma človeško in prav nič narejeno prijaznost pa vrhunsko postrežbo in domačnost minimalističnega, a izredno toplega okolja, zunanjega in notranjega, pa svežost vsega zaužitega, potem je slika dopolnjena. Ana in Valter, če bi se vama priklonil, bi v priklonu kar ostal, ker drugače ne bi mogel dovolj izraziti vsega lepega in nepopisno dobrega, kar ponujata svojim gostom. Bodite zdravi, vsi, kar vas je v Hiši Franko.
