Del tega gostilničarstva je vsekakor tudi častitljiva gostilna Repnik, ki jo danes imenujejo penzion Repnik, kar daje vedeti, da svojim gostom ne ponujajo zgolj gostilničarskih storitev, temveč še veliko več. Prenočitvene zmogljivosti so navdušujoče, prav tako prostor, ki je čarobno prikladen za najrazličnejša slavja, od porok do praznovanj. Potem so tu tudi hlevi in konji ter zapravljivčki, ki te zlahka popeljejo po bližnji okolici, tudi na ogled starega mestnega kamniškega jedra. Tu je prav tako mini igrišče za najmlajše, no, pa tudi odlična stara gostilna.
Kdaj se je prav na tej lokaciji vse skupaj začelo, niti ni tako pomembno (ker tudi verodostojnih podatkov nekako ni najti), zagotovo pa drži, da so stari starši današnjega lastnika Primoža, stari oče Maks in stara mama Mimi, leta 1949 začeli graditi današnje gostilniško poslopje. Maks je imel v hiši, kjer je dandanašnji gostilna, krojačijo in bil je mojster svoje obrti. Pri njem se je, na primer, učil in bil za vajenca tudi kasneje znani in priznani modni oblikovalec Debevc. Mimi je bila doma na domačiji, ki se ji je reklo Pr Jaklc, pa posvojenka je bila, ki je že kmalu začela delati v takratni vrhpoljski gostilni Pr Karot. Gostilno je Maksu in Mimi uspelo spraviti v pogon leto kasneje.
Takratna ponudba jedi je bila nekoliko skromnejša, vse skupaj je bilo bolj na žlico, pijače pa ni nikoli manjkalo in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod. Iz tistih časov izvira tudi prav posrečena anekdota, ko sta se dva možakarja, sicer soseda, v gostilni malce preveč posvetila žlahtnemu vincu in sta se ga tudi dodobra nalila, potem pa sta krenila vsak proti svojemu domu. Pa sta padla vsak v svoj obcestni jarek: eden na eno, drugi na drugo stran iste ceste. Potem sta drug drugega klicala na pomoč, kar je moralo biti prav zabavno.
Mimin in Maksov sin Dušan, Primožev oče, je po uspešno opravljenem gimnazijskem izobraževanju (njegova učiteljica slovenščine je bila redna gostja v gostilni) končal še študij veterine in se poročil z Majdo, Primoževo mamo, ki je bila najprej tajnica v podjetju Graditelj, prišla pa je iz sosednje vasice Olševek, ki se ji je tistihdob hudomušno reklo Rjav blat. Ker je bilo tam v tistih časih močvirje, pa so ljudje radi dražili tam živeče prebivalstvo, da se je nujno preobuti, preden se kamor koli stopi, če prihajaš iz tistih rjavoblatnih krajev.
Dušan je dal svoji mami Mimici jasno vedeti, da on ne bo prevzel gostilne, saj mu je delo veterinarja več kot odgovarjalo. Stari oče Maks je umrl leta 1984, stara mama Mimi pa dve leti kasneje in takrat so se kaj hitro mnogi začeli zanimati za najem dobro utečene gostilne. Pa se je mama Majda odločila, oče Dušan se je s tem strinjal, da bo začela tako imenovano popoldansko izmeno, in gostilno je začela odpirati po 15. uri, ko je opravila svojo redno službo. Ljudje so z veseljem spet začeli prihajati. Najraje so se zadrževali v kuhinji in Majdo začeli vse glasneje spodbujati, naj gostilno vendarle odpre prej, vsak dan. Tako se je opogumila, pustila svojo redno službo in ostala doma, rodila je dva otroka (Mojca, Primoževa sestra, je dve leti mlajša od Primoža) in sama vodila gostilno. Primož se še danes spominja, kako se je v gostilniški kuhinji učil pesmice za šolo, nadzorovala pa ga je takratna pomočnica, ki je bila pri hiši, Milka ji je bilo ime. Vsakodnevno gostilniško življenje je Primoža pripeljalo na gostinsko šolo na ljubljanskih Fužinah, ki jo je z lahkoto končal. Potem pa je naneslo, da se je v njegovem življenju pojavil možakar Frenk Zdešar, »norec na konje«, in Primož je vse več časa posvečal konjem pri Frenku, kjer se je dodobra izučil vsega dobrega in koristnega, kar zadeva te plemenite živali.
Doma je vrli mladenič še vedno pomagal, pri malodane vseh opravilih, njegova radost in specialiteta pa so bile sladice. Naučil se je tudi vsega, kar se gostilniški otrok lahko nauči, od veščin v strežbi, tudi ob takratnem balinišču, pa do skorajda vseh kulinaričnih perfekcij. Leta 2009 je posle prevzel v svoje roke. V ponudbo jedi je počasi uvajal spremembe, eno boljšo od druge. Tako lahko dandanašnji njegove kuharske umetelnosti v popolnosti zadovoljijo še tako zahtevnega kulinaričnega poznavalca, laika pa tudi. Domača piščančja pašteta z bučnimi semeni, pa račje prsi, lepo marinirane in še lepše pečene. Goveji jezik z želiranim zelenim jabolkom, testeninami fregolo, sezonsko zelenjavo in lističi trniča (poseben velikoplaninski sir, op. p.). To je nekaj jedi za začetek, s katerimi Primož preseneti svoje goste. Sledijo ajdovi krapi z dimljeno postrvjo in trničem, rajželjc s pregreto smetano ali pa ravioli, nadevani s skuto in čemažem. Potem pa firštov golaž, poseben divjačinski golaž, poimenovan po knezu, ki je tu živel pred stoletjem in več, pa njegova slovita telečja krača (kar 12 ur jo kuha, tako da se meso kar stopi v ustih), svinjska ribica z lisičkami, golaž iz pečice z marelicami in figami (glej recept!) ali pa file smuča. V ponudbi je več vrst solat, juh pa tudi, prav tako omamne so sladice, denimo slivova torta, kavno-čokoladni mousse s pistacijevim biskvitom… Vsemu resnično vrhunskemu pri Repnikovih dodajo še ustrezno vrhunske pijače (vina), ki obrok izpopolnijo do meja verjetnega. Dragi Primož, tebi in vsem tvojim (tudi malima Maksimiljanu in Timoteju pa njuni mamici Aleksandri, tvoji ženi, še prav posebno) želim vsega dobrega in vsega še več kot dobrega. Da boste lahko vsi skupaj, z vsem vašim osebjem vred, vsem nam še leta in leta pripravljali dobrote, ki se jih ne da okusiti nikjer drugje.
