Najstarejši pisni vir o Lendavi je darilna listina iz leta 1192, s katero je to območje prešlo v oblast nemške rodbine Hohold, ki je leta 1272 sezidala prvi lendavski grad in prav tega naj bi leta 1480 obiskal sam kralj Matija Korvin (znan tudi kot kralj Matjaž), o čemer pričajo z njegovo lastno roko spisani dokumenti, poslani v Bratislavo prav s tega naslova.
Gostilničarstvo ni bilo tuje ljudem teh koncev. Ukvarjali so se z njim tudi ljudje, ki so dodobra zaznamovali podobo Lovskega doma v Lendavi, gostilne, ki še danes slovi po resnično izvrstni kulinariki. Bilo je v prejšnjem stoletju, ko so vrli ljudje na današnji lokaciji v potu svojih obrazov in s svojimi pridnimi rokami zgradili lovsko-ribiški dom. Že v času snovanja postavitve tega objekta je bilo predvideno, da bo v njem tudi manjši prostor, ki bo namenjen kuhinji, in umestili so ga v pritličje, v nadstropju pa je bila manjša sobica, namenjena ribičem (čeprav jih je bilo številčno več kot lovcev), »ta velika« je bila pa namenjena lovcem. Leta 1977 sta gostinski del v najem vzela Danica in Juraj Mesarić. Danica je bila domačinka iz Lendave, Juraj je bil pa iz Medžimurja in je bil natakar, ampak tak, hiperaktiven človek, kateremu se je kri tako hitro po žilah pretakala, da je vedno samega sebe prehiteval in so ga drugi sila stežka dohitevali. Splošno znano je bilo, kako naš vrli Đurek (kakor so ga radi klicali in po tem vzdevku je bil prepoznaven po širnem svetu) skoraj nikoli ni nikjer v nobeni vrsti čakal, ker so ga ljudje pač poznali kot »tistega, ki se mu vedno nekam mudi«, pa so ga spuščali mimo vseh vrst. Tako se je v času vojne za samostojno Slovenijo zgodilo, da je vrli Đurek želel ženo in otroke spraviti na varno čez mejo, pa so ugotovili, da nekdo od otrok ni imel potnega lista. Đurek se je lepo znašel in na upravno enoto prinesel kar neko staro sliko iz otroštva, na kateri je bil otrok ob torti (čeprav je bil zdaj že skoraj odrasel), poleg na sliki pa še tisti, ki so otročičku nazdravljali. No, pa je bila tudi ta fotografija kar sprejemljiva.
Danica in Juraj sta se poročila sicer leto prej, leta 1976. V zakonu sta uspela na svet pomagati dvema hčerama, mlajši Tanji in miceno starejši Klavdiji. Kaj hitro sta Danica in Juraj poprijela za delo, ona v kuhinji, on je pa »vse živo delal«, tudi harmoniko je igral, pa kitaro ali trobento je z veseljem vzel v roke. Gostje so bili zadovoljni, posel je cvetel in leta 1989 so se že lotili gradnje prizidka in vse skupaj dodobra prenovili. A usoda je pač usoda in v življenju se človeku kaj lepega dogodi, najrazličnejše tragičnosti so pa tudi naravni del naših življenj. Leta 1995 je Đurek zapustil tuzemstvo in mama Danica je prevzela nase odgovornost za celotno poslovanje gostilne in ga potrpežljivo nosila vse do leta 2000, ko sta jo razbremenila Klavdija in njen mož Siniša, ki sta se poročila leta 1997. Na začetku kuhinjo vodijo kuharji, ki pri njih delajo, a radovednemu in ukaželjnemu Siniši, sicer strojniku po osnovni izobrazbi, tista, »ta kipeče vrela« žilica ni in ni dala miru. Kuharija je postala njegova strast in poklic. Vodenje kuhinje je prevzel leta 2008 in ker kri ni voda, gre tudi Klavdijin in Sinišev sin Fran Juraj (rojen leta 2004) po poteh očeta (pa mamice tudi, seveda, kakopak) in z veseljem pomaga v kuhinji, že v teh, dokaj rosnih letih svojega življenja.
Prava, pravcata posebnost, tako zelo značilna za kuhinjo, ki jo Siniša vodi, so gibanice, ki v bistvu niso le gibanice, temveč veliko več kot to. Imajo jih več vrst in njih poimenovanja so nastala pravzaprav iz nuje, saj se je pripetilo, da so v lokal prišli inšpektorji in takrat se je ravno strogost zaščite poimenovanja vsakega tovrstnega izdelka začela z izrazom gibanica. Pa se je vrli naš Siniša domislil, da bo pa on svoje kulinarične bravure po svoje poimenoval.
Tako pri njih lahko dobite »prekrasno« gibanico (še najbolj podobna osnovni prekmurski inačici), na voljo je »to ni gibanica« (nje sestavine so tudi bučna semena, pa lešniki in gozdni sadeži), pa »razgibanica« (v njej so konopljina semena, mandlji in sveže slive), »slana gibanica«, v katero dajo dušeno kislo zelje, dušeno govedino, krompirjev paprikaš, pa nekaj malega skute), v zadnjem času dobite tudi »žlahtno gibanico« (iz kostanja, buč, ajdove kaše in skute).
No, to so specialne specialitete, seveda zna Siniša skuhati še kaj drugega. Tako vas lahko navduši z najpreprostejšimi jedmi, ki smo jih že skoraj pozabili, kot so pejani krüj – pečen kruh s česnom in zaseko, meso iz tünke, govedina v solati, bujta repa in bograč, bučna, česnova ali konopljina juha, nadalje cigansko pečenje z dödöli (glej recept) ali pa piščančji paprikaš, pa divjačinski golaž s kruhovo rulado, file smuča v bučnem olju, ali telečja krača, ali ajdova kaša z jurčki, za posladek pa še na primer ajdove palačinke z bučno marmelado, konopljin ali bučni sladoled ali krapci (krhko testo, skuta s proseno kašo, orehi). Jojtenej, brbončice kar vriskajo in trebušne kislinice kar popiskujejo od vsega dobrega. Dobro vem, da se za prihodnost Lovskega doma ni bati, saj znata in zmoreta Klavdija in Siniša na svojega sina z ogromno mero ljubezni prenašati vse tisto, kar sta se naučila.
