Holzhackerjeva sta bila mnogostransko aktivna in tako se je namerilo, da je bil (leta 1910) prav v njihovi družinski gostilni ustanovljen prvi klub slovenskih fotografov amaterjev. Gostilni je šlo dobro, da ji bolje ne bi moglo, čas pa je neusmiljeno tekel in s seboj prinašal zgode in nezgode, tako ali drugače lastne vsakemu izmed nas. Holzkackerjeva sta med drugo svetovno vojno pomagala slovenskim internirancem v koncentracijskih taboriščih, po drugi svetovni moriji pa ju je pričakala realnost turbulentnih časov, ko so bili na udaru predvsem tisti, ki so v preteklosti znali kaj ustvariti. Rodbinsko premoženje je počasi prešlo na dediče, med katerimi sta bila tudi Damjan in Boštjan, in tako se je zgodilo, da je gostilna prešla v upravljanje novonastale družbe. Prevzelo jo je (med drugimi) podjetje Loka in z gostilno bolj kilavo gospodarilo. Je pa zanimivo, da so povojne oblasti nacionalizirale le gostilno (vključno s čudovitim vrtom), stanovanja Mayrjevih, ki je bilo nad gostilno, pa ne. Tako je leta 1991 gostilno v najem vzel Janez Jekovec, ki se je kalil na Šmarjetni gori, kjer je njegova sestra vodila znameniti Belvi. Janezova žena je bila v času prevzema najemništva še zaposlena v Iskri, pa je kaj kmalu pustila službo in z vsemi močmi priskočila na pomoč svojemu možu, s katerim sta na svet spravila hčerko Janjo in sina Aljaža.
Janez se je potem podal v svojo največjo življenjsko avanturo in je od Damjana in Boštjana, potem pa še od dveh dedičev, v celoti odkupil celotno Mayrjevino na kranjskem Glavnem trgu. Janez (ki raje sliši na ime Ivan) je s svojo zvesto ženičko Olgo dodobra popestril jedilnik, v »stene« sta vlagala krvavo zasluženi denar in sproti vzgajala otroke. Aljaž se je potem podal v turistične šole in jih tudi uspešno dokončal, že s 15 leti je delal na Šmarjetni gori, kjer ga je v skorajda vse skrivnosti tega poklica pomagal uvajati natakar Herman, izvrstni mojster svojega poklica. Sicer je v Janezovi družini doma gostilničarstvo – Janezova teta ima hotel Pošta v Liechtensteinu.
Tako je bilo popolnoma logično, da bo Aljaž prevzel tudi domače posle. In jih tudi je. Jedilnik pri Mayrju je čudovita mešanica tradicije in nekaj malega novitet, ki osvežijo celotno ponudbo, začenši s slastnimi suhimi mesninami, ponujenimi v obliki ličnih narezkov. Potem so tu juhe vseh vrst (česnova je prima!), meso vseh vrst, tudi pripravljeno na skorajda vse možne in znane načine (vključno z žarom), pa zvezde stalnice, kot so pražena jetrca, kranjska klobasa, golaž, vampi, mešano (glej recept!), z obveznim svežim belim kruhom. Nadalje vse tisto, kar lahko ponudijo vegetarijancem, potem pa še ribje specialitete, priloge, da težko najdeš primerno, toliko jih je, pa še solate, vedno sveže in mamljivo dobre, za konec pa še sladice, med katerimi prav posebno mesto pripada dvema: Prešernovi sladici, za katero ne izdajo recepta, potem pa so tu še v ustih topeči se flancati, ki jih na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, včasih ne zmorejo napeči dovolj, tolikšno je takrat povpraševanje po njih.
Vse skupaj je z lahkoto zaljšati z bogato enološko ponudbo, ki prav prijetno »zašpili klobaso« vsega lepega in dobrega, kar je mogoče v tej gostilni doživeti in zaužiti. Naj moja sklepna beseda velja vsem članicam in članom rodbine Jekovčevih, ampak še prav posebej pa Aljažu: vztrajaj, ponosni sin častivrednega očeta in svoje mame. Vztrajaj v vsem dobrem, kar ti je in kar vam je pregovorno lastno. Moj globok poklon!
