V samomorilskem napadu na letališču v Carigradu umrlo najmanj 41 ljudi, okoli 240 je ranjenih

Trije napadalci so se na glavno carigrajsko letališče pripeljali s taksijem, začeli streljati pri vhodu nanj in se po spopadu s policijo razstrelili na treh različnih mestih. Eden med njimi naj bi se tako razstrelil na samem parkirišču, druga dva pa sta se uspela dokopati do vhoda terminala za odhode v prvem nadstropju oziroma prihode v pritličju, kjer sta odjeknili naslednji eksploziji. Vse skupaj se je zgodilo nekaj pred 22. uro po lokalnem času, ko je letalski promet zaradi mednarodnih poletov z letališča, poimenovanega po očetu sodobne turške države Atatürku, še vedno zgoščen.

Med žrtvami je bilo največ turških državljanov, slaba tretjina pa tudi tujcev, in sicer peterica iz Savdske Arabije, dva iz Iraka ter po en iz Tunizije, Uzbekistana, Kitajske, Irana, Ukrajine in Jordanije. Slovenskih državljanov po navedbah zunanjega ministrstva k sreči ni bilo niti med številnimi ranjenimi. S povezavo iz Ljubljane do številnih mest po svetu je namreč carigrajsko mednarodno letališče eno od postaj številnih naših državljanov na mednarodnih potovanjih. Med turškimi žrtvami na terminalu za prihode sta bila tudi mlad par, ki je bil tam zaposlen v servisni dejavnosti, in taksist ter dva turška turistična vodiča.

Najprometnejše turško in tretje najprometnejše letališče v Evropi je zaradi terorističnega napada ostalo nekaj ur zaprto, turška državna letalska družba je odpovedala čez 300 poletov, a se razmere precej hitreje urejujejo, kot so se ob podobnem napadu v Bruslju, ko je bil letalski promet najprej blokiran, nato pa okrnjen več tednov.

Hudo ranjen se je razstrelil

Po medmrežju in drugih medijih so zaokrožile slike in videoposnetki napada, ki kažejo, da se je enemu od napadalcev uspelo prebiti do odhodnega terminala, kjer je pričel streljati z avtomatsko puško, potniki pa so panično bežali in iskali zavetje. Dokaj očitno je, da je napadalec padel pod streli policistov, a se mu je še uspelo razstreliti 20 sekund zatem. Tudi samomorilska razstrelitev drugega napadalca je bila podobno uničujoča, saj je povzročila znatno škodo na inštalacijah in steklenih delih terminala za prihode. Presenetljivo je bilo, kako hitro so čistilci pospravili razbitine, varnostni organi pa omogočili izkrcanja potnikov iz letal, ki so obstala na letališču ali pa niso bila usmerjena na druga letališča in so kljub napadu znova pristajala na carigrajskem letališču. Po navedbah turškega premierja Binalija Yildrima so namreč dobre štiri ure po napadu oziroma ob 2:22 po lokalnem času znova vzpostavili promet na letališču. Na tiskovni konferenci je Yildrim še zagotovil, da je »ne glede na to, od kod prihajajo teroristi, država dovolj močna, da terorizem zatre«, in sodržavljane pozval k enotnosti v tem boju.

Sejanje strahu z mehkimi tarčami

»Otroci so jokali, ljudje kričali, vsepovsod po tleh se je kri mešala z razbitim steklom. V veliki gneči je nastal kaos, bilo je zelo travmatično,« je dogajanje Reutersovemu poročevalcu opisala 29-letna švicarska psihologinja Diana Eltner, ki se je na carigrajskem letališču znašla po naključju. Njen polet iz Züricha v Vietnam jo je pripeljal v mesto ob Bosporju zaradi zamujenega vmesnega leta. Paul Roos, 77-letni turist iz Južne Afrike, ki se je vračal domov, pa se je na odhodnem terminalu znašel kakšnih 50 metrov od napadalca. Pripovedoval je, da je bil oblečen v črno, brez maske, da sta se, preden je izpod jakne povlekel avtomatsko puško, slišali dve eksploziji, potem se je spustil po tekočih stopnicah, ob streljanju pa je odjeknila še ena eksplozija.

Kako je bil izveden celoten napad v Carigradu, ni jasno, preiskovalci so na delu, s forenziki pa se tudi skušajo prebiti do identitete napadalcev. Sulejman Ozeren, ki spremlja teroristično dejavnost na inštitutu za globalno politiko in strategijo v Ankari, ocenjuje, da je šlo za kombinirano metodo odmevnih napadov v Bruslju in Parizu. »Načrtovali so morijo, ki bo maksimalizirala strah in povzročila številne žrtve,« pravi in dodaja, da se mora Turčija veliko bolj potruditi pri preventivni obveščevalni dejavnosti, predvsem pa preprečiti radikalizacijo ljudi s strani raznih militantnih skupin, čeprav tokratnega napada nihče ne pripisuje kurdskim skrajnežem v Turčiji. Da si ga ni na svoj račun takoj pripisala Islamska država, ki za lastno propagando rada prevzema odgovornost za zločine, kot sta še ne povsem pojasnjeni v Orlandu ali še vedno nejasno strmoglavljenje egiptovskega airbusa v Sredozemlju, gre pripisati zgolj možnosti, da je vendarle v ozadju kakšna druga skrajna organizacija. Vse bolj strašljiva pa je možnost, da gre dejansko za osamljene volkove (ali njihovo manjšo skupino), ki zgolj sledijo teroristični ideologiji in jih obveščevalne in varnostne službe težko ulovijo v svoj radar, preden se napad zgodi.