»Mi boš kupila Lady?« vpraša.
»Lady že vsaj eno leto ne kupuješ več. Zdaj kupuješ Zvezde.«
»Ampak videla sem reklamo za Lady na TV!«
Kupim oboje. Preverim. Zdaj sem zmedena tudi jaz. Kar naprej se moram vračati na naslovnico, da vidim, kaj sploh berem. Čez nekaj časa sicer ugotovim, da so Zvezde bolj podobne Lady, kakršne smo navajeni in jo imamo radi, vendar vem, da je Lady še (ali spet ali WTF) komaj na začetku. Toda! V obeh so iste rubrike na istih straneh in enako dizajnirane. Kaj bolj norega ne najdeš nikjer na svetu. Garantiram. Potem mama začivka: »Jane mi pa nisi prinesla?«
»Prinesla sem ti Zarjo. To kupuješ že vsaj eno leto, ker je bila to prej Jana.«
Mama me gleda z očmi, ki pravijo: »Ta svet je postal prekrut in pretežaven zame, čas je, da ga zapustim.«
»Ampak saj sem videla reklamo za Jano na televiziji. Milena Zupančič, tako mladostna, da sem morala cel teden ugibati, od kod mi je ta ženska znana, me je prav prijazno povabila, naj jo kupim!«
»Res je. K temu, da kupi Zarjo, pa te je nagovarjala moja prijateljica Manca Košir!«
»Mi je pa že Milena bolj simpatična!«
»Pa saj se ne odločaš na podlagi tega, kdo nekaj reklamira!«
»Ja, pa se. Nekaterih izdelkov ne kupujem več, ker jih propagirajo ljudje, ki so mi zoprni!« In našteje pol svojega aviona. Razložim ji, da Zarjo dela ista ekipa, kot je prej Jano, in da je Jana zdaj drugačna, Zarja pa ista, samo da ni Jana. Med svojo razlago ugotavljam, da tega ne bi razumel niti Stephen Hawking.
Bomo imeli zdaj dvoje viktorjev?
Odpor do sveta v maminem pogledu se samo poglobi. Jaz pa se z grozo zavem, da me čaka prav isto v primeru: Stop proti Vklopu. Pri nas smo namreč vedno kupovali Jano, Lady in Stop, že od njihove prve številke, in mama se je iskreno veselila tistih dni v tednu, ko bodo izšle. Zdelo se ji je, na primer, da je četrtek, ko izide Stop, dober dan, ker si bo lahko temeljito ogledala spored vseh televizij za naslednji teden, si v njem vestno označila, kaj bo gledala, in se potem spet veselila prihajajočih oddaj. Sporedi v drugih revijah je niso zadovoljili, pa v Stopu se je hitro znašel kak Bradley Cooper zgoraj brez ali kak drug zvezdnik, ki ima trenutno tudi mesto na njenem hladilniku. Tudi sama sem kot dekle komaj čakala na Stop in fantazirala, da bi bila kdaj na njegovi naslovki. In sem bila vsaj trikrat.
Kaj pa akcije, ki so jih imele omenjene revije? Ali bomo imeli zdaj dvoje viktorjev? Vklopovega in Stopovega? Kdo je zdaj pravzaprav lastnik te franšize? Če bosta dva viktorja, potem se lahko zgodi, da oba dobijo isti ljudje – v istem letu! In kateri bo imel večjo težo? Bomo imeli tudi Slovenko leta in Zarjo leta?
Kaj vse pravzaprav kupiš, ko kupiš tako imenovani brand oziroma blagovno znamko? In od koga? Očitno ne kupiš ljudi, ki so jo ustvarili in izpopolnjevali dolga desetletja, ker imajo po novem tudi oni svoje lastnike, ki po mili volji odločajo o njihovem delu in preživetju, kot da so delovna živinčeta. Predvidevam, da jim nalagajo vedno več dela za vedno manj denarja, kot se v zadnjih letih dogaja vsem nam. Torej ne vemo natanko, ali kupijo samo ime in logotip ali tudi oblikovanje in vsebinsko zasnovo. V tujini so lastniki teh reči tisti, ki so si jih izmislili, razen v primeru, da so brand prodali takoj oziroma vnaprej, vendar so za to dobili toliko denarja, da bi lahko v trenutku kupili tisto malo Slovenije, ki je še niso drugi. Pri nas se to očitno ni zgodilo, ker bi se morale v tem primeru izpod neba vsuti vreče cekinov v naročje Bernarde Jeklin in še koga.
Vsekakor razumem, kako se počutijo prvotni izumitelji najprestižnejših in donosnih produktov nekoč uspešnega podjetja »Delo revije«, še enega domačega Titanika v našem malem zalivu propadlih ČGP-jev, od katerih mnogi še vedno bliskovito menjajo lastnike. Razumem pa zato, ker so tudi meni večkrat kaj sunili, tako kot ustvarjalcem omenjenih revij. Večinoma sem šla hitro naprej, zavedajoč se, da bi mi pravdanje samo pobralo čas, živce in denar, ter z mislijo, da si jaz lahko vedno izmislim kaj novega, kradljivci idej pa bodo do nezavesti čepeli na moji ideji, jo reciklirali na sto načinov in lagali, da je njihova.
Enega svojega odvzetega domisleka pa še vedno ne morem preboleti. Še po dvajsetih letih ne! In to je teta Justi, svetovalna rubrika v takratnem Pilu. Precej sem delala na liku 79-letne tetke, ki je polna hudomušnosti pa tudi zdrave pameti in nekoliko odštekana. Otroci so jo v trenutku vzeli za svojo. Mnogo sem prejokala, ko sem brala pisma, ki so izhajala iz resničnih stisk, ki bi se jih nujno morala lotiti socialna služba, pogosto pa tudi kriminalisti. Jokala sem zaradi občutka nemoči, saj so bila pisma anonimna. Včasih mi je uspelo koga izslediti na podlagi poštnega žiga in tudi konkretno pomagati, večinoma pa sem medtem, ko sem svojim rdečeličnim, zdravim in razposajenim hčeram dajala kosilo na mizo, zadrževala solze ob misli, da je nekdo, ki je podpisan s »Poteptani cvet«, spet lačen, najbrž tudi tepen, morda zlorabljen. Ni bil hec. Potem pa sem za krajši čas postala urednica nekega drugega mladinskega časopisa. Pilovcem sem to povedala dva meseca prej. Rekli so, da zdaj Justi ne more več biti v njihovi reviji in da je tudi v moji novi ne more biti. To sem sprejela kot upravičeno in skreirala nov svetovalni lik za potrebe nove revije.
Teta Justi
Potem pa čez čas ugotovim, da Justi še vedno mirno izhaja. Pod isto fotko, z istim predstavitvenim uvodom (mojim!) kot vedno. Ugotovim tudi, da se tisti, ki piše zdaj, trudi ujeti moj slog, vendar kljub temu zveni nekako prisiljeno, tako kot vedno, kadar se odrasli trudimo najstnikom pokazati, da smo na isti valovni dolžini. Zelo mogoče je, da so bili odgovori bolj strokovni od mojih, a saj sploh ne gre za to. Teta Justi sem bila in sem JAZ in samo JAZ. Tako kot je Veso lahko samo Jernej Šugman, znamenita »Fina gospa« samo igralka Patricia Routledge in nekdanja Teleksova Helena – je bila lahko samo Bernarda Jeklin. Najbolj pa me je bolelo to, da so lumparijo ušpičili za mojim hrbtom, čeprav bi skupaj lahko poiskali rešitev, dobro za vse. In zakaj so to storili? Ker bi brez tete Justi čez noč izgubili polovico bralcev. Teta Justi še zdaj kraljuje v Pilu, ker je pač njegova zaščitna znamka, in nikoli ni nihče izvedel, kdo jo je izumil. No, zdaj vejo.
Isto se zdaj dogaja z Jano, Lady in Stopom. Imena ostajajo. Ljudje so drugi. Tisti ljudje od prej so se potem, ko jim ni uspel nakup branda, združili in delali isto kot prej, samo pod drugim imenom. Vsebina je namreč intelektualna lastnina, tudi pri nas in ne glede na to, kako bo o tem odločilo sodišče. Pameten podjetnik bi seveda kupil tudi ljudi. In to vse. Od čistilke do glavnega urednika. Kajti časopis je timsko delo, nastaja tudi pri jutranjih kavah in na kreativnih sestankih, ki se vlečejo pozno v noč. In za to je potrebna sinergija, ki se ne rodi v dveh urah, temveč nastaja leta. Novi lastniki pa so nameravali nekatere zaposlene obdržati, druge, ki jim po ne vem kakšnem ključu niso ustrezali, pa vreči na cesto. Malo morgen.
Pa še to! Tale kolumna ni nastala na podlagi nobenih insajderskih informacij, čeprav bi jih seveda lahko dobila, in to na obeh straneh. Uporabila sem samo splošne informacije, ki jih lahko kot vsak uporabnik vpletenih revij dobim na netu. Ravno preden sem oddala to besedilo, me je poklicala mama in me vprašala: »Ti, jutri je sreda. Kaj že moram kupiti, Zvezde ali Lady?«
Obeh si penzionisti namreč ne morejo privoščiti. Zdaj grem pa butat z glavo ob zid.
