V obdobjih televizije torej gledam pretežno nevznemirljive zadeve, kot so oddaje o poročnih oblekah, o gradnji brunaric na Aljaski, o izdelovanju lesenih kipov z motorko, skratka oddaje, pri katerih imam zelo malo možnosti za identifikacijo, čeprav tudi pri njih potočim kakšno solzo, na primer ob orjaškem medvedu, ki so ga z motorko izdolbli iz sekvoje, saj je videti nekam potrt. Trenutno najraje gledam oddaje House Hunters International, v katerih se ljudje preselijo z enega konca sveta na drugega, da bi začeli na novo. Nekateri so obloženi z denarjem, nekateri nimajo nič in v negotovosti glede prihodnosti izbirajo, kar je najceneje. Tako enako uživam, ko gledam, kako bogata družina izbira palačo na samotni rajski plaži v tropih, ali ko reven študentski par išče stanovanjce v Heidelbergu. Če koga zanima, zdaj poznam cene nepremičnin v Bogoti, na Zelenortskih in Marshallovih otokih, v Toskani, Parizu… Ni, da ni. V meni še vedno tli želja po begu in novih začetkih.
Kaj nočeš dobiti glavne nagrade?!
Tako sem pred leti na enem svojih tv pohodov naletela na oddajo Toddlers and Tiaras, prosto prevedeno Malčki in lepotne krone. Prikovala me je na kavč za kak teden ali dva. Na kaj tako bizarnega in perverznega namreč težko naletiš. Deklice (tu in tam tudi dečki) se od nekajmesečnih dojenčic pa do trinajstega leta potegujejo za naslove otroških lepotnih kraljic. Navadno čez oddajo spremljamo le dve, ki pa sta največji konkurentki. Sledimo vsemu dogajanju od prijave na tekmovanje, skozi priprave pa do trenutka, ko prejmejo nagrade. Nagrajene so praktično vse udeleženke, vsaj z malenkostjo, saj veste, so le otroci in ne smemo jih razočarati, zato imajo tudi polno kategorij: najlepši nasmešek, najlepša frizura, najlepša plesna obleka, najlepši plesni nastop, najboljši kontakt z žirijo in ne vem kaj vse si še izmislijo. Navadno je kategorij toliko kot tekmovalk in pričakovali bi, da bo šla vsaka deklica domov zadovoljna, ker je bila njena lepota nagrajena. Vendar temu še daleč ni tako, a o tem kasneje.
Kajti ne gre za lepoto. Gre kot vedno za denar, ki ga dobijo od pacientov, ki v tem sodelujejo. Ob prijavi na peagent, kot se v ZDA to tekmovanje imenuje, je treba navadno odšteti nekaj sto dolarjev, in glede na to, koliko deklic tekmuje, to prinese kar nekaj okroglih tisočakov, nagrade pa so seveda sponzorske. Včasih je glavna nagrada tudi denarna, vendar nikoli več kot 500 dolarjev, sicer pa gre za igrače in podobno ter seveda za brezštevilne kičaste, deklicam pogosto prevelike večnadstropne bleščeče krone in lente, ter še kaka vrečka sponzorskih nagrad. Plačati je treba žirijo, voditelja, najem dvorane, a ostane še vedno ogromno za organizatorja.
Vsa tekmovanja niso enakovredna. Imaš bolj bedna za začetnice in tudi zelo imenitna, na katerih razkazujejo deklice, ki so se že uveljavile, in na katerih se zbirajo tudi lovci na talente, kar je za lastnike deklic, torej matere tekmovalk, tudi največji cilj. Nastop v reklami ali morda celo v filmu. Vse imajo tudi svoje kataloge, kjer jih vidimo predvsem v raznih izzivalnih pozah, kot da so odrasle starlete.
In kako potekajo priprave? Deklice, ki so vse po vrsti zoprne, da bi jih z užitkom skrivaj uščipnil, se cele dneve prepirajo z materami, kaj bodo oblekle in ali bodo vadile ali ne. Pod strogim nadzorom veščih trenerk, ki so vse po vrsti bivše kraljice otroških lepotnih tekmovanj, vadijo hojo, ki vsebuje ogromno miganja z zadnjico in boki ter pomenljivega miganja z rameni, plesni nastop, opremljen z istimi oziroma še bolj na spolnost namigujočimi elementi, kot je tresenje s še neobstoječimi dojkami. Vadijo tudi način, kako stati pred komisijo in se z njo odkrito spogledovati, predvsem pa smehljanje, smehljanje, smehljanje, ki ga obvladajo v nulo, čeprav se smehljajo kot androidi in deklice od petega do desetega leta, zaradi škrbin, praviloma nosijo bleščeče bele proteze.
Glede vizualne priprave je podobno kot z odraslimi. Vse sodelujoče deklice so praviloma povprečne, nekatere, če smem ta izraz uporabiti za otroka, celo grde. Potem pa sledi tlačenje v premajhne oblekice, ki so vse po vrsti razkošne toalete, in stanejo toliko kot za odrasle, seveda pa imajo tudi kategorije v kopalkah in minimalnih plesnih oblekicah, da pridejo tudi pedofili na svoj račun, saj se zagotovo najde kakšen tudi med sponzorji in sodniki.
Deklice poleg protez nosijo tudi umetne nohte in ogromne lasne vložke, ki tehtajo vsaj toliko kot dve njihovi glavi in morajo biti pregrešno dragi, ker so iz pravih las. Da so videti, kot da gre za rodne jim lase, njihove prave navijajo cele ure in jim jih žgejo z električnimi navijalci, tupirajo jih do onemoglosti in po njih razpršijo vsaj eno veliko pločevinko laka za lase. Deklice medtem tulijo in se upirajo, njihove matere pa jim prigovarjajo: »Kaj nočeš dobiti glavne nagrade?! A bi rada, da jo spet dobi Melanie?! Hudobna si, samo poglej, koliko sem zapravila zate…«
Deklice obvezno spremljajo profesionalne maskerke, frizerji in njihovi osebni trenerji, ter grše sestrice, babice in vedno pogosteje tudi očetje. Make up je seveda pretiran in še za odrasle ženske neprimeren. Ta tortura, da so na koncu videti popolnoma umetne in neresnične, traja vsaj štiri ure. Ker tekmovanja zaradi tolikšnega števila kategorij trajajo od jutra do pozne noči, so deklice na smrt utrujene že sredi dneva. Kamere so pokazale koše za smeti v sobah, kjer se pripravljajo, polne praznih pločevink red bulla. Jesti pa ne smejo, ker si lahko uničijo make up in popackajo oblačila.
Ve se, kdo so favoritke, saj deklice krožijo po vseh tekmovanjih v Ameriki in zmagujejo vedno ene in iste. Tiste, ki so nekoliko starejše, so bolj disciplinirane in vrhunsko natrenirane ter so prave profesionalke. Tiste, ki še ne hodijo v šolo, znajo povzročati težave, napade jih trma ali trema in nočejo na oder, takrat matere uporabijo neverjetne veščine čustvenega izsiljevanja, ki se jih ne bi sramovali politiki, marketingarji in še kdo, niti Cankarjeva mati.
Hčerkica jo medtem brca in pljuva
Podelitev nagrad je poglavje zase. Vsi si namreč, kljub kakim sto nagradam v vseh kategorijah, želijo samo eno. Nagrado vseh nagrad: prva kraljica tekmovanja. Deklice hodijo po svoje nagrade z narejenimi nasmeški, ko pridejo z odra, pa jo vržejo pod stol, saj si v igri praktično do zadnjega, tudi če si zmagala v drugih kategorijah. In ko jo razglasijo, prvo kraljico, se po dvorani razleže jok. Mater in deklic. Tiare frčijo po tleh, zavlada popolna histerija, medtem ko zmagovalka vse skupaj opazuje z zlobnim zadovoljstvom, da ne govorim o njeni materi. Ostale matere besnijo, se pritožujejo komisiji, češ da so bili krivični in podkupljeni. Ko nekoliko pridejo k sebi, skušajo svojo jokajočo in totalno histerično deklico, ki tepta igrače, ki jih je dobila (moramo vedeti, da je deklica na koncu z živci tudi zaradi utrujenosti, lakote in psihičnega pritiska, ki ga nad njo izvajajo tudi druge deklice, ne samo mama, ki pod odrom spremlja njen nastop in ji skupaj s trenerko kaže, kaj mora početi), in grozovito tuli, pomiriti s floskulami iz cenenih psiholoških oddaj.
»Kaj ti je rekla mami? Ni pomembno zmagati, glavno, da te opazijo! Kje je prava lepota? Pokaži mamici? Tako je! V srčku! Katera punčka je najlepša na svetu, samo drugi so tako hudobni, da ne vidijo?«
Itd. Hčerkica jo medtem brca in pljuva. Jaz bi jo še zlasala in prijavila policiji. Kljub temu vedno pomislim, kajti večinoma gre za neizobražene predmestne matere, bogve kaj se jim je dogajalo, da to povzročajo svojim lastnim otrokom. Kakšna pa so opravičila za sistem, ki omogoča takšno zlorabo otrok, si ne morem zamisliti niti v najburnejši domišljiji. Amerika. Dežela, ki dela svet revnejši v vseh pogledih, predvsem v etičnem. Nič čudnega, da v oddaji House Hunters International nikoli nihče ne išče nepremičnin v Ameriki, recimo v Teksasu. Jih je pa veliko od tam, ki jih iščejo v Belizeju.
