Taksist in blablabla
Mislim, da mi zaradi občasnih vizionarskih napadov tudi tokrat velja prisluhniti. Namreč. Tako kot sem tedaj zaznala komaj opazno stopnjevanje pojava depresije v svojem okolju, sem tudi zdaj zaslutila, da se dogaja nekaj novega in zloveščega. Ne vem še čisto dobro, kako bi to poimenovala, vendar gre za nekakšno protiutež depresiji, ki običajno človeka ohromi in ga popolnoma deaktivira. Živčni sistem depresivnih bolnikov ne prenese nobenega stresa, kot so na primer negativne informacije, ker se ni zmožen ne fizično ne psihično soočiti z njimi. Tisti, ki torej NISO zapadli v depresijo, ker imajo pač boljše obrambne mehanizme ali kaj, so se začeli jeziti. Težiti, tečnariti, utrujati, kritizirati, polemizirati, peniti, pizditi – kakor vam je ljubše (sama, ko iščem poimenovanje za to patološko stanje, mu nadenem delovno ime popizditis). In to neprestano, nekateri bolniki pa celo pričajo, da tudi v spanju oziroma v sanjah.
Naj navedem primer. Sedem vsa izčrpana po napornem in mučnem dnevu v taksi, da bi med vožnjo v tišini ali ob prijetni glasbi znova poiskala mir v sebi. Voznik pa, še preden vključi taksimeter, začne: »A ste brali zadnjič, kaj so nam spet naredili, taksistom?! Mi smo ga najbolj najebali v tej državi, veste! Mestna občina …. bla bla bla … država … bla bla bla … vlada … bla bla bla…«
Če je vožnja na mojo nesrečo nekoliko daljša, se zgodba nadaljuje tudi prek naših meja: »Zdaj se je pa še Amerika vmešala v … bla bla bla … Sicer pa so Rusi vsega krivi … tega Putina bi bilo treba ubit!«
Ko zmanjka političnih tem: »Zadnjič so naši v Temišvaru spet izgubili! Jaz ne vem, zakaj plačujemo tega Katanca! Zagotovo dobi tisočkrat več na leto kot jaz. Pa vam povem, da bi jaz fante stokrat bolje zrihtal. Ta mlade not, ta stare ven! Denar, ki ga zmečemo v šport blablabla…«
Na koncu z močmi vendarle skušam vnesti nekaj pozitivnega v ozračje, ki je zaradi jeze in sovražnosti pregosto za dihanje, in plaho začivkam: »Ampak Peter Prevc je pa car!«
»Ja, on je že car!« vzklikne vsevedno. »Ampak ga bojo uničili! Prej kot v enem letu! Samo poglejte, kaj so naredili z drugimi! Pa z Elanom! Če ne bi Tina Maze … bla bla bla!«
Poskušam nekako preplavati reko neskončnega pritoževanja: »A vaši otroci so pa zdravi?«
»Klinc jih gleda! Danes je tako, da blablabla…«
Morda bi pa vseeno poskušala s kako drogo, razmišljam, ko zrem skozi okno v mesto, v hiše, ki počasi korakajo mimo mene. Kako se že reče tisti, ko se vržeš v najbližjo reko?
In povsod je tako. Grem na obisk k družini, ki jo poznam že skoraj od malega. Ljubi, ljubi ljudje. Vedno veseli in pozitivni, razen Očeta, ki je bil od nekdaj bolj kritičen in nekolikanj vzvišen nad vsem, še posebej nad mano. Mama in obe hčeri pa za požret. Skratka.
Večerja v okuženi hiši
»Porkaduš!« me na vratih pozdravi Mama. »Ravno večerjamo, veš. Pridruži se nam!« Moj želodec kriči od navdušenja, saj kuha božansko, in priznam, da je to eden od razlogov, zakaj rada pridem tja. »Bolj skromno je, veš,« nadaljuje. »Taki časi so…«
»Ja,« povzame Mož,« čim stopim v kuhinjo. »Te kurbe ta rdeče so nam spet naredile svinjarijo. A sem rekel, da jim ni za zaupat! Včeraj so blablabla…« Moje upanje, da ga ni doma ali da bo na kak drug način mir pred njim, je izpuhtelo kot juha na mojem krožniku. Tolažila sem se: ko bomo pojedli, bo kot ponavadi šel pred televizor iskat informacije, ki bodo potrdile njegovo prepričanje, da se bliža konec sveta. Predvidevam, da zato, ker njemu niso prepustili stvarjenja. Vendar se tokrat to ni zgodilo. Vsi smo ostali za mizo in pritoževanje se je nadaljevalo. Oče je našteval, koliko dobro stoječih firm, za katere smo nekoč garali, jih postavili in od njih dobro živeli, je propadlo.
»Saj nas sploh več ni! Slovencev! Vse smo prodali tujcem! Hočeš ali nočeš smo zdaj najbolj balkanska država na svetu! Samo poglejte, kdo nas je kupil! Čehi, Ukrajinci, Hrvati… Rogaška je zdaj kompletno ruska! Še napisi na cestah so v cirilici! In blablabla!«
Hčerki, ena tik pred poroko, in ena, ki to nikoli ne bo, ker še vedno nimamo istospolnih porok, obe pravi mestni dekleti, ki ju je od nekdaj zanimalo samo to, kaj se dogaja na Metelkovi in če je še kje v Sloveniji kak množičen žur, sta se tokrat na mrtvo razburjali zaradi družinskega zakonika, gensko spremenjene hrane, cen bencina, stanja v šolstvu, teve programov, srhljivo debilnih resničnostnih šovov … in blablabla. Pod mizo sem v podporo stisnila roko svoji prijateljici, saj sem si živo predstavljala, kako trpi v takšnem okolju. Ona se nikoli ni pritoževala, zanimale so jo čisto druge stvari, vse je skušala gledati s pozitivne plati in uzreti višji namen (v zvezi s tem je prebrala kar nekaj knjig in obiskala tudi kak seminar). Nasmehnila se mi je in rekla: »Veš, jaz se pa nič ne sekiram! Tako ali tako bomo v kratkem vsi umrli. Samo poglej trenutne razmere v zdravstvu.«
In blablabla se je iz nje usul daljši traktat o tem, kaj se dogaja na področju zdravstva, in nato še o političnem kadrovanju na ostalih ministrstvih. Prsti na nogah so zamrznili, dihala sem le s težavo, kajti prešinilo me je spoznanje: nalezljivo je! Fak! Totalno nalezljivo!
Čeprav je zelo verjetno, da smo depresivci odporni na ta virus, sem bliskovito pobrala šila in kopita. V primeru, da slučajno nismo, je za nas ta virus smrten, saj nimamo dovolj energije, da bi zmogli izvajati simptome. Tudi če smo na tabletah.
Ko sem odhajala, se je na vratih kuhinje pojavila stoletna babica, za katero sem mislila, da je že mrtva (saj morda tudi je in je šlo za hišnega duha) in zakrakala: »Tale Erjavec … blablabla.«
Tekla sem proč od te okužene hiše, in glede na to, da sem nazadnje tekla v šestem razredu osnovne šole, si lahko mislite, kako me je bilo strah, da se ne nalezem še jaz. Vem, da me tudi zdaj, tako kot takrat, ko sem napovedala razmah depresije, ne bo nihče jemal resno. Morda me bo celo kdo demantiral, in vedite, da za njim stoji farmacevtska industrija, ki si v tem trenutku že navdušeno mane roke. Tako kot je v zadnjih letih skokovito narasla uporaba antidepresivov, tako bo nova epidemija sprožila izjemno rast proizvodnje tablet proti pritisku, pomirjeval in uspaval. Ali pa bo vse, ki so se že ali pa se še bodo nalezli nove bolezni (zbiram predloge za ime), v nekaj letih pokončal infarkt ali pa možganska kap.
