Zakaj so me tako navdušile, da sem se prvič, pardon, drugič – pri polni zavesti nekam včlanila? Zato, ker je ideja njihovega nastanka in delovanja edina, ki lahko preživi v današnjem svetu, in če bi se nekako kot epidemija razširila še drugod, edina, ki lahko dolgoročno prinese mir in blagostanje. Ideja je sila preprosta, a v današnjem času je videti patetično utopična. Imenuje se POVEZOVANJE.
Tajno društvo Pomurk
Pomurske lilije se povezujejo v številnih aspektih. Na primer v poslovnem. Druga drugi pomagajo s promocijo. Recimo, da ena izmed njih nekaj izdeluje, ostale pomagajo tudi pri prodaji. Skupaj so postavile temelje za indijansko savno temazcal, pa renovirale staro podrtijo, iz katere je nastala prečudovita trgovina z biološkimi izdelki in hrano na kmetiji ene izmed njih. Vse to z lastnimi rokami, in čeprav so večinoma intelektualke po izobrazbi, ostale pa po duši, jih ni sram zavihati rokave. Skupaj obiskujejo tečaje peke, pa kuharske tečaje, na razne načine podpirajo primere dobre prakse v regiji (vinske kleti, kmečki turizmi, gostilne…). So tudi športne. Skupaj se udeležujejo raznih pohodov, tekov, pa nordijske hoje. Podpirajo kulturo, pa ne samo lokalno. V Sloveniji in bližnji okolici obiskujejo razstave, koncerte, predstave. Ni da ni.
Nenazadnje je umetnost navdihnila tudi njihov naziv – lilije. Najbolj divja bralka med njimi se ga je domislila, ker je njen ljubi Oscar Wilde vedno v gumbnici nosil ta čarobni cvet. So humanitarne v vseh pogledih. Med drugim so že dolgoletne zaveznice in zbiralke sredstev za pomursko Varno hišo in prostovoljke za starejše. Vse so tudi matere, žene, hčere. Če katera med njimi doživi življenjsko izgubo ali se znajde v težki situaciji, tudi poslovno, se zgrnejo okrog nje kot vrabci okrog kruha in ji nudijo vsestransko podporo. Pomagajo ji, da se znova dvigne.
Pa da ne boste mislili, da samo garajo in so vse svetniške in popolne. Niti približno! Konec koncev so Pomurke. Njihova delovna srečanja se praviloma končajo ob dobri jedači in pijači, v precej poznih urah. Rade tudi kakšno ušpičijo. Recimo skupni tečaj trebušnega plesa, pa kakšna zabavna potepanja in še kaj bi se našlo. Niso zategnjene, vesele so in polnokrvne in veliko se smejejo. Ker so povezane in si delijo bremena ter se podpirajo, jim veliko uspeva, njihovi posli preprosto ne morejo propasti. Ne želijo biti imenovane. Skromne so. Nikjer niso registrirane in so pravzaprav tajno društvo. Tudi sama menim, da je bolje, da se ne ve, kdo so. V Sloveniji v zadnjih časih namreč zaserjemo in skušamo sistematično iztrebiti vse, kar deluje ali je dokazano dobro delovalo.
Vse to, kar sem pisala o lilijah, se mi sploh ni sanjalo, ampak je res. Zadnji dve leti, odkar jih poznam, precej zaposlujejo moje misli. Rada sanjarim o tem, da bi bilo povsod tako. Pa ni, aneda? Če se malo ozremo okrog sebe, kaj vidimo? Ne samo, da so propadla praktično vsa velika in uspešna slovenska podjetja, ali pa smo jih tik pred tem prodali, propadajo tudi mala. Danes je veliko ljudi v težki situaciji, čeprav so redno zaposleni. Imajo požrešne lastnike, ki jih stiskajo v nerazumni primež vedno večjih delovnih obremenitev, vedno manjših pravic in vedno manjših dohodkov. Mnogi ne zdržijo in rečejo – klinc, grem na svoje, tam me vsaj nihče ne bo maltretiral, tudi če ne bo ne vem kakšnega zaslužka.
Poslušte, bo zrihtal Lojze
Ko se prebiješ skozi surrealistične papirološke agonije, ki so vedno bolj absurdne in vedno več stanejo, da sploh lahko nekaj nekaznovano počneš, in ko ugotoviš, da ti bo država pobrala večino dohodka, se končno spraviš k delu. In potem ugotoviš, da so vrata povsod zaprta. Tisti, ki se ukvarjajo s podobnim poslom kot ti in jim nekako gre, te gledajo vsaj postrani in grdo govorijo o tebi, če ti že ne mečejo konkretnih polen pod noge. Namesto da bi sosed rekel kakšni stranki, ki ji ne moreš takoj ustreči ali pa ji niti ne znaš, nekako takole: »Poslušte, Lojze je prejšnji teden odprl firmo, on bi mogoče tole znal zrihtat, ali pa vsaj hitreje kot jaz, ki trenutno nimam časa.« Stranka bi šla k Lojzetu in mu povedala, da ste jo napotili vi. Lojze bi vam kmalu vrnil uslugo itd. Stranka pa bi vsem povedala, kako ste vi en fajn pošten človek. Vem, da se mi zdajle 80 odstotkov vseh, ki to berete, reži, rekoč: »Tole pa ne bo šlo.« Okej, pa ne!
Pa se grdo glejte med sabo še naprej in se trpeč valjajte cele noči po vlažnih rjuhah, ker je konkurent dobil novo stranko, namesto da bi jo vi, in tudi za sekundo ne pomislite, da bi jo lahko oba. Ker pač vsi v svojih malih kotičkih za ograjicami tiščimo svoje izžete in fovšljive riti skupaj, pač je, kot je.
Sicer pa sploh ni treba, da bi se povezovale sorodne dejavnosti. Tudi pri tistih, ki na videz nimajo nič skupnega, bi se lahko našel kompatibilen element. Zakaj ne bi cvetličarka prinesla kako lončnico ali šopek krajevnemu mehaniku, ki bi z njim na pultu zagotovo precej pridobil v očeh ženskih strank, in ko bi ga občudovale, bi navrgel: »Ja, naša Joži ima v cvetličarni vraga in pol! Da dol padeš od lepote!«
In potem bi Joži mimogrede rekla strankam, kako ima zdaj manj problemov z dostavo, odkar najboljši mehanik v kraju Tine, ki je cenovno nadvse ugoden, redno skrbi za avto. Ja, vem, ni šans, ker bo prej kot v petih minutah ves kraj govoril, da Joži vara moža s Tinetom. Včasih pač pozabim, kje živim.
Pa si skozi povezavo predstavljajte celo državo, če si že svoje ožje okolice ne morete. Recimo, da bi Janša po telefonu poklical Kučana in mu rekel: »Posluš, kolega, meni je ostal nekaj denarja od prodaje – ne povem, česa, ker bom takoj dobila pismo odvetniške pisarne Matoz, torej recimo od prodaje sena – ti si baje dobil penzionerski regres, a bi stopila skupaj in dala te solde za kako novo opremo za UKC ali nov policijski avto, če nama še kaj ostane, pa lahko organizirava piknik za begunske otroke?«
»Ni 'blema, stari,« bi odvrnil Kučan. »Ko sva že pri beguncih… Štefka jih je nabasala že polno hišo. Še v moji kopalnici spijo. Ti, a imaš kaj placa za kakšnega?«
»Itak, Milan. Pravkar sem spraznil celo klet, saj veš, pri meni je še račun za frizerja dokazni material. Ha ha ha. Šala.«
»Ha ha ha.«
»Ha ha ha. Itak. Komot jih vzamem kakih deset. Kar pripelji jih, Milči.«
Ne, ne morete si predstavljati. Kaj pa, če bi si poskusili predstavljati ves svet? Da recimo Putin pokliče Obamo in mu, potem ko se nekaj minut šalita na račun Trumpovega tupeja, reče: »Ti, a imaš ta petek kaj časa? Sem mislil, da bi ta vikend skupaj rešila tole zoprnijo v Siriji in tam okrog…«
Jasno, da si ne, saj Darwinova teorija razvoja vrst ne predvideva takšnih razpletov. Po njej naj bi močnejši potolkli šibkejše in si širili teritorij. Močnejši naj bi, skratka, preživeli. Toda, kdo so v resnici močnejši? Tisti, ki zaradi boja za kakršnokoli prevlado ne upoštevajo nobenih etičnih pravil? Lilije dokazujejo nasprotno. Lilije dokazujejo, da je moč v povezovanju dobrote, modrosti, znanja. Lilije in redki njim podobni. Ostali dokazujejo, da se lahko povezujejo samo na demonstracijah in skupinskih besnenjih. Zato tudi jaz pravim: »Svoboda Sloveniji! Svoboda Sloveniji! Svoboda Sloveniji!« Ampak z lilijo v gumbnici.
