Rog je naš, pa vrtički, Zaloška in Cukrarna tudi

Ko torej kaže, da gre zares, se pojavi ljudski odpor, ki ga podpira inteligenca in liberalni, napredni tisk. Ljudje z vso integriteto, znanjem in z lastnimi telesi branijo javno dobro (beri: nespremenjeno stanje) pred agresivnim Zoranom. Tu doseže dramaturgija vrhunec: ljudje ležijo pred nasilnimi stroji in iščejo se demokracija, ohranitev našega javnega dobra, spoštovanje različnosti, kriv je grdi kapitalizem… Potem se uporniki utrudijo in zlobni Janković zgradi, kar se je namenil narediti, kar je dal v svoj volilni program in kar so potrdili volilci in javno mnenje. Po izgradnji pride čas za razmislek in kesanje in opravičevanje: to ni javno, vsak sam pri sebi ugotavlja, kako je bila investicija smiselna, lepa, koristna in kako je zaradi nje v Ljubljani življenje boljše. V tem obdobju ni velikih shodov in demonstracij, ta faza se dogaja intimno, vsak sam s seboj…

Se spomnite razburjenih vrtičkarjev, ki so s svojimi telesi branili pravico do povsem neprimernega in konfuznega, okoljsko spornega ter tako in tako nelegalnega vrtičkarjenja kjer koli in kakor koli? Ti vrtičkarji niso danes nič izgubili – obratno: imajo regularne, primerno opremljene in legalne vrtičke, kolikor jih želijo, ne le zase, tudi za tiste, ki prej niso mogli priti zraven, tam, kjer so to prej počenjali, pa imamo vsi v užitek parke, ki jih radi uporabljamo, da o videzu vsega tega ne izgubljam besed.

Ali si predstavljate mestni promet okoli bolnišnice brez mostu (Roška cesta) čez Ljubljanico pri Cukrarni, ki se je branila na vse pretege, čeprav ni drugega kot velika motnja v prostoru, brez kakršne koli prostorske ali arhitektonske kakovosti? Še preden bo novi del Zaloške v Polju narejen, je že jasno, da tisto prej ni bilo za nikamor in da je bila prenova nujna, nasprotovanja in kravala pa je tudi tu bilo na pretek.

In nič drugače ne bo z Rogom. Veliko nas je, ki bi v Rogu radi imeli brezplačni atelje ali pisarno, a če smo iskreni, bi raje kot na nevarnem in neurejenem gradbišču to delali in imeli v urejenem, temu namenjenem okolju. In če se je treba za kaj boriti, so to ravno čim večje in čim cenejše kvadrature za podobne neformalne dejavnosti, kjer koli v Ljubljani, kjer je še kar nekaj neizkoriščenih pokritih površin, kjer bi se lahko odvijale neetablirane, alternativne, svobodne kulturno-etnološke dejavnosti. Podobne centre sem obiskal na Danskem in Švedskem: prosti delovno-ustvarjalni prostori, zaokroženi v celoto, urejeni, z infrastrukturo in povezani z mestnim utripom, obiskovalci in uporabniki. Torej bi bilo logično zahvaliti se Jankoviću in občini za večletno brezplačno uporabo problematičnih prostorov in predlagati še več površin in programov za ljudi, ki radi delajo in znajo delati, ter spodbujati medkulturni dialog in sodelovanje. Prostih površin je veliko več, kot je ljudi, ki se jim danes še kaj ljubi delati zunaj klasične tržne ekonomije. Z rogovci se bo zgodilo enako kot z vrtičkarji: imeli bodo dovolj regularno opremljenih površin, ne le za tiste, ki so zdaj tu, ampak tudi za druge, ki še pridejo. Povezanost tega prostora z mestom in uporabniki bo boljša, lepša in varnejša.

Jankovića in njegove projekte podpira večina uporabnikov mesta, in dokler se mu še kaj ljubi delati, bi ga bilo pametno pustiti pri miru, kajti ne pozabimo: po Jankoviću pridejo župani, kot so bili pred njim – nič ne bodo naredili, morda le dvakrat prodali in kupili isto nepremičnino, kar so namreč naredili z Rogom.

Če bi naša država tako učinkovito in s posluhom za večinske potrebe ljudi delala, kot dela MOL, bi bila Slovenija najlepša država na svetu.

Dol pri Ljubljani