Gremo po vrsti. Biblija pravi:
Sporočilo Laodikeji
»Angelu Cerkve v Laodikeji piši:
Tole govori Amen, zvesta in resnična priča, začetek Božjega stvarjenja. Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.«
Dobre in lepe misli. Se strinjam.
Šifrerjev Andrej je leta 1978 prepeval, naj bodeš hladen ali vroč, ker če boš mlačen, te izpljunem proč, v svoji pesmi Hladen ali vroč. Takrat je to verjetno še veljalo, danes pa moraš znati z drugačnimi sredstvi in tehnikami pisanja pritegniti pozornost. Izvirnost in duhovitost nista več dovolj, kolumno je treba začiniti s ščepcem pikantnih dvosmislov, s prelivom nedolžnega namigovanja in s smetano popularne škodoželjnosti. Na delo veselo! Prižgimo še svečko zaprisežene zvestobe in naša poročna torta je gotova.
Tako! Zdaj se lahko poročimo! Ne, ne, ne! Tako bi bilo preenostavno. Tako je samo v starih pravljicah. V našem primeru pa gre ob talentu in obrti tudi za posel. In za ime in za denar.
Analizirajmo se torej, bralke in bralci, da se bomo lahko imeli še dolgo radi! Poglejmo, kaj nas veže in kaj razdvaja! Priznajte, da ste si vsaj enkrat v življenju zaželeli biti muha, da bi lahko neopazno poslušali, kaj se drugi pogovarjajo o vas. Ob nedeljskem kosilu, recimo, ali pa v šefovi pisarni v službi. Kaj pravi ljubljena oseba, kaj skrita simpatija in kaj osovraženi sosed? Kaj pravi najširša publika, kaj najbolj kritični bralci? Kaj stari sovražniki in kaj zaželeni kandidati za prijatelje?
Vloga muhe v naši duhovnosti
Da bi lahko iz prve roke slišali resnične misli in mnenje o svoji osebi in o svojem delu. Saj še vedno vsi verjamemo, da ljudje govorijo resnico, če mislijo, da jih nihče, ali vsaj tisti, o katerem teče beseda, ne sliši? Seveda verjamemo! Zato nas pa tako zelo in neskončno zanima, kaj si drugi mislijo o nas. Nekateri so pripravljeni celo spremeniti svoja prepričanja, da bi ugodili takšnim »iskrenim« mnenjem in komentarjem.
Če mi dovolite na tem mestu malo raziskati vlogo muhe v naši duhovnosti, vam lahko takoj postrežem z informacijami o njeni, mušji, presenetljivo veliki vlogi. Ob že omenjeni vohunski funkciji se muha pojavlja tudi v kontekstu opisovanja izjemne spretnosti (tri muhe na en mah), v kontekstu sitnarjenja (tečen kot podrepna muha), smrti (umreš in greš tja, kjer ni muh), značaja in vremena (muhast značaj in muhasto vreme), narodne pesmi (Šmentana muha), stare slave ali politične osovraženosti (muhe so posrale sliko, ki je visela nad tablo v razredu), športnega ribolova (muharjenje). In še bi lahko našteval.
Nikakor ne smemo pozabiti na slavno špansko muho, ki jo je danes zamenjala viagra. Da ljudska domišljija ne pozna meja, opisuje tudi srednjeveško navodilo za onaniranje, za katerega potrebuješ polno kad vode in muho brez kril.
Ampak, to ni današnja tema. Današnja tema je možnost anonimnega javnega komentiranja na internetnih portalih, ki je zamenjalo vohunsko vlogo muhe v naših željah.
To, kar naj bi kot muha slišali o sebi, medtem ko bi lezli po lustru nad nedeljskim kosilom, lahko danes preberete v anonimnih komentarjih na internetnih portalih. Pod vašimi članki, pesmimi, slikami, pod reportažami o vaših profesionalnih športnih dosežkih, skratka pod kakršnokoli medijsko objavo vašega dela ali javnega nastopa si lahko preberete, kaj si narod misli o vas.
To samo po sebi ni nič posebnega. Rumenost. Gre pač za organizirano vzpodbujanje kakršnekoli reakcije ciljane publike, z namenom pridobitve zaželenih različnih mnenj, ki se sama zapletejo v razpravo in na tak način širijo vedenje o nekem dogodku ali javni osebi.
Izumitelj tega medijskega orodja je dobro vedel, da bo samo anonimnost zagotovila odziv, saj bi preverba avtentičnosti komentatorja v trenutku ugasnila mamljivo možnost anonimnega komentiranja brez odgovornosti. Zadeva se je izrodila tudi takšna, kot je, saj se komentarji v veliki večini sploh ne nanašajo na temo objave, ampak se izkoriščajo za sproščanje osebnih kompleksov in izražanje najprimitivnejših čustev. Včasih tudi za organizirano anonimno dnevnopolitično obračunavanje družbenega dna z osebami, za katere si mislijo, da jih poznajo, o koncertih, ki jih niso poslušali, o predstavah, ki jih niso videli, in o vsebinah, ki jih ne poznajo in o katerih nimajo pojma.
Seveda komentarjev že dolgo ne berem več. Sam vem, kdaj sem dober in kdaj si jih zaslužim dobiti po prstih. Tudi moja publika si vedno zna sama ustvariti svoje mnenje.
O anonimnih komentarjih pišem zato, ker jih mediji sami, hote ali nehote, upoštevajo in s tem vzpodbujajo. Hvalijo se z izmerjeno gledanostjo, s številom komentarjev, včasih tudi z njihovo vsebino, kar je nedvomno žalostno ogledalo vprašljive uspešnosti. Najhuje in nedopustno pa je, da mediji in zaradi njih dobršen del javnosti z izmerjeno gledanostjo in s številom komentarjev ocenjujejo kvaliteto članka, pesmi, slike, koncerta ali predstave. Kvaliteto posamezne znanstvene, športne ali umetniške stvaritve ali dosežka ocenjuje ulica. Medij pa takšno oceno povzame, poslovno ovrednoti in posledično nagradi.
Starega mesa ne povohajo
Uspešnost se prepoceni enači s kvaliteto. Temu se danes reče poslovna praksa. Rezultat takšne poslovne prakse pa se pravkar slika v splošni izobrazbi in osebnem okusu frajtonarske generacije.
Čas je, da se vrnemo k naši poročni torti. Cela zadeva me namreč spominja na ljudski rek o stari mami, njenih spodnjih hlačah in poročni torti. Na najrazličnejše načine sem iskal drugačno primero, situacijo ali zgodbo, ki bi lahko vsaj približno nadomestila zgornje subjekte, pa nisem našel nič primernega. Zato bom stisnil zobe in šel do konca. Po robu. Ne gre drugače.
Torej, stari ljudski rek poveže prisotnost stare mame na poroki in odsotnost njenih spodnjih hlač z zaščito poročne torte pred muhami. Jaz pa primerjam poročno torto z medijsko vsebino, odsotnost spodnjih hlač z možnostjo anonimnih medijskih komentarjev in muhe s komentatorji.
Ali je kvaliteta poročne torte lahko odvisna od količine muh? Lahko, ni pa nujno. Razen sladkosnednih poznamo namreč tudi mesarske muhe.
Dovolite mi, da zdaj skočim še sebi v usta! Pred nekaj dnevi sem se vrnil iz Tadžikistana, zelo oddaljene in eksotične dežele. Prijatelj, ki me je gostil, me je ob ogledu glavnega mesta Dušanbeja peljal tudi na glavno tržnico. Po ogledu sadja in zelenjave sva zavila tudi v pokrito mesnico.
Vprašal me je, če vem, kako se prepozna sveže meso.
»Ne, kako?« sem mu odgovoril.
»Po muhah!« se je glasil odgovor.
»Poglej, kako je mesar z zamahom rok odgnal muhe in odrezal dva zrezka z govejega stegna. Starega mesa muhe niti povohajo ne!«
No, pa bodi zdaj pameten!
