Pljuvanje po nastopajočem bendu je bilo takrat moderna pogruntavščina pankerjev, s katero so simbolično kazali prezir do kakršnegakoli zvezdništva, ki je do pojava panka od lastne publike zahtevalo izključno in samo nekritično oboževanje.

Ampak pljunki iz prvih vrst niso bili prav nič simbolični, zato se bom na tem mestu namenoma odpovedal nadaljnjemu podrobnejšemu opisovanju prizora, da bralkam in bralcem ne obrne želodca.

Skratka, iz ospredja sem se taktično umaknil za bobnarja, ki je bil dvignjen na podest in zato dovolj oddaljen od navdušenih pljuvalcev, ki so ogrožali naše zdravje in garderobo. Tako sem dodobra popljuvan ihtavo iskal karkoli, da obrišem to nagnusno slino s sebe in, glej ga, zlomka, mimo obraza mi je kot usmiljenka in rešiteljica zaplapolala takrat še naša zastava.

Oder je stal na vrhu nabito polnega Glavnega trga v Novem mestu, tako da so si lahko vsi ogledali moje nič kaj trendovsko početje. Ali pač? Medtem ko sem brisal s sebe leteče simbole poenotenja s publiko, tako rekoč prve lastovke glasbene demokratizacije, sem nevede, ampak očitno dovolj atraktivno, skrunil simbole takratne države.

Dva dežurna miličnika sta me po nastopu že čakala v zaodrju. Zapisala sta si moje osebne podatke in me v zapisniku obdolžila, da sem na ponižujoč način oskrunil simbole SFRJ.

Imela sta prav, ampak jaz se, prisežem, tega takrat nisem zavedal. Da sem se obrisal v belo, modro in rdečo, bi mi še nekako spregledala, da sem se pa še v zvezdo, to pa ne. To je bila takrat res debelo kazniva žalitev državnih simbolov.

Priznal sem, da označba mojega početja res drži, in v isti sapi dodal, da skrunjenje državnega simbola res ni bilo moj namen. Da sem se obrisal v zastavo samo in izključno zato, ker sem se bal za svoje zdravje, in da bi drugače med nastopom pobruhal sebe in bobnarja. Predstavljajta si, sem ju pozval, kako je, če ti nekdo, kaj nekdo, nekaj njih, pljune v obraz in se ti potem tuja slina... Fuj.

Očitno sta mi verjela in zato je tisti uradni zaznamek obležal v predalu komandirja takratne postaje ljudske milice v NM. Če bi pa bil takrat malo bolj priseben in preračunljiv, bi se jima lahko vehementno zlagal, da sem se nalašč obrisal v peterokraki simbol, ki predstavlja totalitarni komunizem, in tako demonstrativno protestiral proti ogroženosti Republike Slovenije v takratni federaciji.

Mogoče bi me potem celo spektakularno aretirala in čez noč zaprla v zapor. Tako bi si ustvaril pravo življenjepisno bogastvo za današnje spet črne čase. Če bi k temu dodal, da so me vrgli iz JNA s težko prisluženo diagnozo psihoneurosis nuclearis, da so nas, brez heca, en dan, vsakega posebej, v sobi brez kljuke na notranji strani obloženih vrat, zasliševali agenti udbe, pa bi lahko upravičeno pričakoval čezživljensko ali vsaj doživljensko slavo in stalno mesto govornika na današnjih domoljubnih proslavah. Takrat bi si lahko pridobil status Uradnega slovenskega domoljuba in prvoborca, kar bi mi lahko danes prineslo veliko denarja na bogato plačanem položaju v državni birokraciji.

Ampak ne. Tri leta pozneje sem napisal pesem Ko si rdeče zvezde šivala, da po motivih partizanske Šivala je deklica zvezdo sebi in publiki pojasnim, da v peterokraki bolj kot simbol totalitarnega komunizma vidim izvorno OF-partizanstvo in narodnoosvobodilni boj proti okupatorju kot simbol osebnega poguma na krilih osnovnih vrednot francoske revolucije, na krilih svobode, enakosti in bratstva.

Tako sem dregnil v neskončno razpravo o partizanski kuri in komunističnem jajcu in si za vedno pokvaril možnost pridobitve statusa pravega domoljuba in prvoborca v očeh domobrancev in drugih borcev za tujcem poslušno življenje na kolenih, ki z odprtimi usti in z iztegnjenim jezikom čakajo, da višja sila reši samostojno Slovenijo.

Zato danes ne veljam za slovenskega domoljuba, ampak za narodnega izdajalca. To je pravzaprav popolnoma razumljivo, saj sem nekje med anonimnimi internetnimi komentarji svoje nove pesmi Cmokfehtar prebral, da me je v resnici udba, s pomočjo prostozidarjev, kot dojenčka, srbsko siroto, podtaknila mojim staršem v Maribor, da bi, ko pride čas, vsakodnevno blatil brezmadežno podobo Alfa samca in pridobitve samostojnosti.

Halo? Tok, tok! Je kdo doma?

Mogoče pa je takšno razmišljanje udarna teza kakšne doktorske disertacije na prištinski univerzi? Ali pa gre za mokre sanje tistega smrkavca s Harvarda, ki nam tako rad razgrinja svoje misli o naši polpretekli zgodovini? Bojim se, da nam hočejo domači fašisti prišiti rdeče zvezde na prsi in na rokave in nas degradirati v podljudi, tako kot so njihovi vzorniki ravnali z Židi.

Sezname že imajo in jih vsak dan pridno dopolnjujejo. Jasno so povedali, da hočejo imeti svojo vojsko, Nacionalno gardo. Le koga bi še, ko zmanjka nesrečnih beguncev, lahko takšna vojska lovila po deželi in zapirala v taborišča? Po mojem se jim sanja tudi o žici okoli Ljubljane, v kateri jim zaenkrat nikakor ne uspe zmagati na volitvah, kar je pa glede na narodnozabavno medijsko atmosfero samo vprašanje časa.

Očitno zgodovina raje in bolj pogosto ponavlja svoja temna poglavja kot pa obdobja miru in blagostanja. Imam se za osebka srednjih let, ki na svoje veliko presenečenje doživljam vstajenje zla, o katerem so me v osnovni šoli učili, da je nemogoče, da bi se še kdaj ponovilo. Takrat se je res zdelo, da je nemogoče pozabiti grozodejstva, storjena v imenu rasizma in fašizma. Pa očitno je mogoče.

Interesi zahodnega kapitala so dovolj močni in brezobzirni, da so sposobni v nezrelih družbah in gospodarsko podhranjenih koščkih sveta, v katerih še obstaja javna lastnina, zakuhati lokalno vojnico ali podžigati nacionalizme z alfa samci na čelu, ki jim v zameno za oblast za drobiž prodajajo lastno zemljo, vodo in prekarno delovno silo. Zgodovina se res hitro ponavlja.

Samo vprašanje časa je, kdaj bom moral spet dva meseca pred koncertom poslati besedila na tamkajšnjo policijsko postajo. In, če bo potrebno, z načelnikom opraviti pogovor o morebitnih neprimernih vsebinah mojih stihov, tako kot sem jih moral pred devetindvajsetimi leti v Celju pred nastopom Lačnega Franza v Hali Golovec.

Takrat so nam prepovedali zapeti Praslovana in Zdravljico, češ da sta pesmi neprimerni in s svojimi sporočili razbijata Jugoslavijo. Koncert se je bližal koncu, in ko sta bila po prijavljenem programu kot predzadnji in zadnja na vrsti Praslovan in Zdravljica, so se v dvorani naenkrat prižgale luči. V dvorano je prihrumela četa miličnikov v čeladah, s plastičnimi ščiti in s črnimi palicami v rokah.

Takrat sem do potankosti doumel, saj veste, ker sem izdajalski podtaknjenec, srbski pregovor, ki opisuje strah ali veliko zadrego z besedami, da »dupe gaće zvaće«. Naj ubogamo načelnika in končamo koncert ali... Publika je takoj uganila, kaj se dogaja, in potem ni bilo več poti nazaj. Harmonika je zaigrala uvod v Praslovana in publika je zapela pesem od začetka do konca. Enako se je zgodilo potem še z Zdravljico.

Mi smo upoštevali navodilo načelnika in nismo zapeli obeh pesmi, ampak smo ju samo zaigrali, nekajtisočglava publika ju je sama zapela. Miličniki so molče odkorakali ven in vsi skupaj smo si glasno oddahnili. Verjetno tudi miličniki, ki so imeli nedvomno veliko sorodnikov v publiki.

Bi danes v podobni situaciji lahko računali na enak odziv publike? Bi ljudje zapeli namesto nas, ki bomo kmalu morali nositi rdečo zvezdo na rokavih?

Kaj pravite?