»Bili smo prijetno presenečeni, ko smo prodali 4000 dnevnikov s poti, kar pomeni, da 4000 posameznikov začenja svoj veliki projekt. Veliko jih sicer ne bo končalo poti, a so na pot stopili,« pravi Bojan Rotovnik, predsednik Planinske zveze Slovenije, največje prostovoljske organizacije na tej strani ekvatorja. V povprečju vsako leto podelijo 150 do 200 častnih znakov, prvega je leta 1956 prejel Predrag Pašić, član beograjskega planinskega društva Železničar. PZS ima sicer okoli 55.000 članov, ki s svojimi članarinami prispevajo kar 40 odstotkov vseh sredstev za delovanje zveze – tretjino pridobijo preko razpisov države, tretjino s komercialnimi dejavnostmi, kot so predavanja in izdajanje strokovne literature. Temelj delovanja organizacije je prostovoljstvo in brez tega bi organizacija po besedah Bojana Rotovnika umrla.
Rotovnik svoj planinski zen dokazuje tudi s preoblikovanjem stare fraze, da ni slabega vremena, le slaba izbira oblačil. Na vprašanje, ali je končno prišlo dobro vreme za obisk hribov in planin, odgovori, da je vedno dobro vreme za obisk hribov, če je le oprema in pripravljenost prava. Ta skandinavski pristop k oceni vremena pa še ne pomeni, da predsednik PZS svetuje hojo po hribih, ko švigajo strele in padajo prekle z neba.
Se vam ne zdi, da lahko prav tak odnos zagretih planincev priskuti obiskovanje hribov otrokom, ki ne delijo navdušenja staršev nad pohodi v nerodnih pelerinah in ne vidijo romantike v kapljicah, ki jim polzijo za vrat?Otroci so specifična kategorija obiskovalcev gora, to drži. Sam zagovarjam, takšno pa je tudi stališče PZS, naj gredo ob skupnem izletu starši v gore z otroki in ne otroci s starši. To pomeni, da je treba izlet prilagoditi otrokom, in v tem primeru, verjemite mi, tudi nekaj kapelj dežja ne bo težava. Če pa skušajo starši uresničevati neke svoje gorske cilje in otroke le vzamejo s seboj, bodo seveda nastale težave in konflikti. Otroci namreč hribe doživljajo povsem drugače.
Kako drugače?Za starejše je običajno hoja v gorah premagovanje fizičnega napora, doseganje nekih ciljev ali morda zgolj iskanje lepih razgledov. Za otroke je obiskovanje gora le igra, in če bodo planine spoznali preko igre, so sposobni tudi precej dolgih pohodov. Seveda je treba narediti vmes veliko odmorov, v vsakem odmoru organizirati neko aktivnost, da tako ohranimo pozornost. Otrokom fizični napor, doseganje vrhov ne pomeni prav veliko. Idealno je seveda, če je v skupini več otrok, da se lahko igrajo med seboj in se tako zamotijo.
Obisk gora z otroki je tako za starše bolj naporen kot osvajanje ferat, zavarovanih plezalnih poti...Drži, predvsem s stališča priprave na izlet. Je pa občutek zvečer, ko ti otrok reče, da se je imel lepo in bi še šel v hribe, bogato poplačilo za vloženi trud.
S psihološko predpripravo otrok je pol dela opravljenega. Se pravi, če ga prepričamo, da je spanje na skupnih ležiščih planinske koče dogodivščina in ne morda posledica nizkega standarda, ki ga nudijo naše koče, bo otrok super zadovoljen?Izkušnje z naših družinskih izletov mi govorijo, da je obljuba spanja v planinski koči tisti ključni dejavnik, ki naredi izlet še posebej zanimiv. Moji otroci vedo, da je to spanje nekaj posebnega, drugačno kot doma, še posebej na skupnih ležiščih. Otroci se zelo hitro prilagodijo, in to, da lahko prespijo v isti sobi z drugimi otroki in s starši, je doživetje, ki jim ga doma ne moremo pričarati.
Za otroke je dogodivščina skupnih ležišč zagotovo drugačna, bolj pozitivna kot pri starejših. Vi bi zagotovo raje po celodnevni hoji prespali v sobi, morda celo v sobi s kopalnico.Planinci smo navajeni, da v gorah vlada skromnost. V večini visokogorskih koč ni mogoča dostava po lokalnih cestah ali žičnicah, hkrati pa se zavedamo, da je vsak obisk človeka v gorah neka motnja. Zato skušamo biti obiskovalci gora čim manjša motnja, in odtod usmeritev PZS, da so koče skromne tako v ponudbi kot v prenočevanju. Nihče, ki pride v gore, ne more pričakovati namestitve visokega razreda kot morda v dolini, ker to preprosto ne bi bilo racionalno. Ne rečem, da si kdo morda tega ne bi mogel privoščiti, daleč od tega, pravim le, da to ni pravi odnos do narave. Mislim tudi, da se velika večina planincev zaveda te potrebe po skromnosti v gorah...
Se vam ne zdi to vztrajanje pri skromnosti nekoliko nesodobno? Prav v zadnjem Planinskem vestniku je Tomaž Jakofčič, znani slovenski alpinist in gorski vodnik, napisal kolumno Združeni v joti in ričetu, v kateri je predstavil nesmisel vztrajanja pri tej skromnosti in naše koče argumentirano primerjal z avstrijskimi, italijanskimi in švicarskimi kočami. Ta »potreba po skromnosti« torej vendarle ni tako samo po sebi umevna, če so jo presegli naši sosedje, ki se prav tako štejejo za planinski narod.Vsak, ki je že bil v kakšnih drugih Alpah, je lahko že na oko opazil razliko v kamnini. Pri nas je apnenec, kar pomeni, da vsaka voda hitro ponikne, zato nimamo površinskih voda v planinskem svetu. Če pogledate k sosedom, boste hitro ugotovili, da ima skoraj vsaka koča zraven kakšen potoček, če ima potoček, ima skoraj zanesljivo tudi malo elektrarno, in če ima malo elektrarno, so pogoji poslovanja takoj drugačni kot pri nas, kjer večina visokogorskih koč nima niti vodnega zajetja in se oskrbuje z deževnico. Če bi morali na takšno kočo za zagotavljanje višje ravni udobja pripeljati vodo s helikopterjem, pa ne le, da bi bilo to cenovno nevzdržno, mislim, da bi bil tudi pritisk na okolje prevelik. Zato mislim, da ne morete primerjati Švice in Slovenije.
Nismo edini, ki vztrajamo pri tej osnovni oskrbi, pa še država nas usmerja v to skromnost. Pred kratkim je sprejela načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka, kjer je predpisala, da bi se moral standard v planinskih kočah še zniževati, da je sedaj previsok. Gre predvsem za vplive na okolje, saj je dvig udobja v koči neposredno povezan s povečanim vplivom na naravo. Ob tem se je obisk visokogorja, ki ga nimamo prav veliko, po vstopu v Evropsko unijo zelo povečal, julij in avgust sta meseca, ko je v naših hribih veliko tujcev. V zadnjih letih sicer število nočitev v kočah upada, tako da smo tudi zato uvedli certifikat družinam prijazna koča, da bi tako privabili družine.
Niste pravkar v protislovju? Število obiskovalcev gora narašča – lani jih je menda po naših hribih puščalo odtise 1,4 milijona – število nočitev pa iz leta v leto pada. Mislite, da ni manjše število nočitev tudi posledica standardne ponudbe planinskih koč?Ne. Manjše število nočitev je posledica spremenjenega načina življenja, ko skušamo karseda veliko opraviti v čim krajšem času. Danes je malo obiskovalcev, ki bi si vzeli čas in šli v hribe za več dni, cilj je v istem dnevu osvojiti vrh in zvečer spati doma. Imamo tudi obiskovalce planin, ki se hočejo v istem dnevu iz doline povzpeti na Triglav in se spustiti nazaj v dolino. Mi kot organizacija tega seveda ne moremo preprečiti, kljub temu da je takšno početje tvegano in nevarnost za poškodbe večja. A kaj hočemo: oprema je boljša kot pred leti, vremenske napovedi so bolj natančne, ceste pripeljejo višje kot pred leti, predvsem pa imajo ljudje vedno manj časa.
Pravite, da je visokogorja malo, a v bistvu ga niti ni malo, težava je v tem, da velika večina oblega »mitske« vrhove, še posebej velika gneča pa je na »avtocesti« proti Triglavu – tako iz doline Vrat kot Krme in na drugi strani s Pokljuke ali Komne. Visokogorje Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp je precej manj obremenjeno.Res je. V planinski organizaciji se tega zelo dobro zavedamo, zato smo že v začetku devetdesetih let začeli z akcijo kvalitetna množičnost, kar pomeni, da smo preko usposabljanja naših prostovoljnih vodnikov in preko publikacij, ki jih izdajamo, ljudi začeli usmerjati v druge hribe in v drugih obdobjih. Tako rekoč razpršiti jih želimo v prostoru in času. Ni planinstvo samo od 15. julija do 15. septembra na Triglavu. Ob pravilni opremi in dobri pripravljenosti so hribi iz vsake vasi in mesta dosegljivi vse leto.
Predvsem na področju organiziranega obiskovanja gora, torej preko planinskih društev, nam je to že uspelo. Če pogledate njihove programe, boste hitro videli, da so izleti zelo raznoliki, med njimi pa boste zelo težko našli julijski ali avgustovski obisk Triglava. A kot rečeno: v naših hribih je vsako poletje več tujcev in ti se želijo seveda povzpeti na najvišjo goro. Zato je julija okoli Triglava več tujcev kot Slovencev, mi primat prevzamemo spet avgusta. K temu pritisku na očaka zagotovo pripomore tudi znana fama, da se mora vsak Slovenec enkrat povzpeti na Triglav. A stvari se spreminjajo. Ocena je, da hribe redno ali občasno obiskuje 300.000 Slovencev, zato je, upam, vsakemu jasno, da je treba obisk hribov razpršiti.
Zanimivo, da je Triglav v glavah ljudi simbol slovenstva do te mere, da je vzpon na njegov vrh skorajda ultimativni dokaz, da se v vaših žilah pretaka slovenska kri. Planinska zveza pa ima kot svoj simbol Jalovec in ne Triglav. Res pa je tudi, da je vzpon na Jalovec nekoliko težji kot vzpon na Triglav...Ko so izbirali goro, ki bo simbolizirala slovensko planinstvo, so izbrali Jalovec kot najlepšo slovensko goro z najbolj drznimi linijami. Pogled, ki je na našem znaku, je pogled s Slemena nad Vršičem, in od tam je res izjemen pogled na to impozantno goro.
Kot so impozantni pogledi na kateregakoli našega dvatisočaka. Iz katerekoli smeri.Mogoče, a Jalovec pri tem prednjači. Ne le po mnenju tiste generacije gornikov, ki so simbol izbirali, tudi dandanes velja za najlepšo goro. Ta pogled s Slemena je resnično nekaj nepozabnega.
Tudi če obiskovalce razpršite po vseh hribih, se v poletni špici še vedno pojavljajo težave s parkiranjem na izhodiščih. Ne le, da parkirišča niso urejena, nemalokrat jih ni. Ste razmišljali o ureditvi parkirišč?Prav zato skušamo obiskovalce hribov prepričati, da uporabljajo javni prevoz ali da se priključijo planinskim društvom, ki imajo organizirane prevoze, in tako razbremenijo izhodišča...
... no, pričakovati od ljudi, da bodo uporabili skoraj neobstoječi javni prevoz, verjetno ni prav realistično, se vam ne zdi? Pri tem so nekatera izhodišča prav daleč od najbližje proge javnega prevoza.Moramo se zavedati, da nobena infrastruktura ni načrtovana za konične obremenitve, saj to ni racionalno. Zato je nesmiselno pričakovati, da bo na parkirišču v Vratih vedno dovolj prostora ali da bo na vsakem izhodišču urejeno parkirišče. Pri tem je ureditev parkirišča v rokah lokalne skupnosti in naša zakonodaja je precej stroga s pogoji, kdaj in kje se sme urediti parkirišče. Mi kot planinska organizacija pa se z urejanjem parkirišč ne moremo sistematično ukvarjati, zato to prepuščamo lokalnim skupnostim. Naša glavna skrb je vzdrževanje planinskih poti, in verjemite mi, da imamo že s s tem polne roke dela. Veste, tudi planinstvo ni imuno na nove družbene navade, in ena izmed njih je tudi v čim krajšem času narediti čim več – tako v življenju kot v hribih. Zato želi velik del obiskovalcev priti z avtomobilom precej visoko in čim prej opraviti vzpon na zadani cilj.
K temu, zanimivo, pripomorejo tudi lokalne skupnosti, ki so uredile ceste precej visoko. S cestami pridejo tudi uporabniki, z uporabniki pa gneča v hribih. Kot stranska posledica žleda in lubadarja danes država celo vzpodbuja gradnjo novih vlak, da bi lahko čim prej sanirali posledice. A s tem so planine postale odprte za motorna vozila. Če je infrastruktura, jo bodo vozniki uporabili. Tako preprosto je to. Nekateri imajo potrebo priti na vrh hriba iz doline, drugim je dovolj, da vrh naskočijo s parkirišča tik pod vrhom. Različni smo, kaj hočete...
Kakšen pa je vaš odnos do pohajkovanja zunaj urejenih planinskih poti? Ko so pred leti izšli prvi vodniki o »skritih« planinskih poteh, se pravi neoznačenih dostopih na vrhove, so med tradicionalističnimi gorniki povzročili kar nekaj gneva, češ, uničili boste še zadnje mirne poti, razkrili še zadnje skrivnosti. Predvsem pa se je pojavil strah, da bo več nesreč, več reševanj.Te skrite poti so namenjene tistim, ki imajo veliko znanja in izkušenj, zagotovo pa niso primerne za občasne obiskovalce planin. S tega stališča se ne morem strinjati s propagiranjem teh poti. Še večji problem kot poti, ki jih omenjate in so se pojavile pred desetimi, petnajstimi leti, in vprašanje, če so danes sploh še skrite, so tako imenovane GPS sledi. Te posnamejo obiskovalci gora, jih nato objavijo na internetu, drugi pa si jih »snamejo« in potem hodijo po teh poteh. Tudi reševalci GRS pravijo, da so imeli že kar nekaj primerov reševanj pohodnikov, ki so sledeč GPS zapisu zašli. Vedeti morate, da te GPS sledi niso ne preverjene ne recenzirane in so lahko posnete v povsem drugačnih okoliščinah, kot bodo takrat, ko jih neki drug uporabnik uporabi. Napake so lahko tudi usodne. Zato seveda v PZS tovrstnega obiskovanja gora ne podpiramo. V naših vodnikih vsako pot opiše strokovnjak, nato jo preveri in recenzira drug strokovnjak. Tako zagotovimo najvišjo možno stopnjo zanesljivosti opisov poti, medtem ko so številni zapisi na internetu najmanj dvomljive kvalitete.
Vaša organizacija temelji na prostovoljstvu. Opažate, da je pri mlajših generacijah manj zanimanja za prostovoljstvo, ali se želja prenaša iz generacije v generacijo?Mislim, da se. Vsako obdobje ima dovolj prostovoljcev, res pa je, da se motivi spreminjajo. Motivi, ki so mlade vlekli v planinska društva pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, so bili drugačni, kot so danes. Ne govorim o tem, da so bili takrat bolj plemeniti motivi, daleč od tega, le drugačni so bili, zato moramo tudi mi iskati nove načine, da pritegnemo mlade k delu v planinski organizaciji. Leta 2007 smo tako začeli s programom neformalnega izobraževanja mladih srednješolcev za mladinskega voditelja, saj smo že nekaj let opažali trend upadanja srednješolcev med člani naših društev. In bili smo prijetno presenečeni. V nasprotju s pričakovanji so mladi pokazali izjemno veliko zanimanje za prostovoljno delo v javno dobro in vsako leto smo se imeli super v našem planinskem učnem središču v Bavšici. Ti mladi zdaj v svojih društvih pomagajo pri organiziranju planinskih taborov, pomagajo pri postavitvah in urejanju spletnih strani, pripravljajo društvene časopise, pomagajo v šolskih planinskih društvih, skratka počnejo vse tisto in še več kot mladi v generacijah pred njimi.
Omenili ste vodnike planinskih društev. Ti svoje delo opravljajo brezplačno...V planinskih društvih delujejo prostovoljni vodniki planinske zveze, ki so za to dejavnost usposobljeni. Kot pove že ime, za svojo dejavnost niso upravičeni do plačila, razen plačila stroškov, ki bi jim ob tem nastali.
Ali so kot brezplačni vodniki nelojalna konkurenca registriranim gorskim vodnikom, saj jim na ta način odžirajo tudi potencialne stranke?Že pred leti smo z gorskimi vodniki dosegli dogovor in si razdelili področja. Gorski vodniki, ki to počnejo za plačilo, se zavedajo, da jih je premalo, da bi lahko pokrili potrebe, in tudi nimajo nobene želje vstopati v ta svet prostovoljnega delovanja. Hkrati pa, verjemite mi, zelo dobro vedo, kakšen pomen ima delovanje planinske organizacije, tudi vodenje izletov, za poznavanje našega gorskega sveta, za usposobljenost planincev za obiskovanje visokogorja.
Gorski vodniki in prostovoljni vodniki seveda gore poznajo kot svoj žep. Ostali se moramo pri osvajanju gora bolj zanašati na zemljevide. Že pred leti ste obljubili dokončanje digitalizacije planinskih zemljevidov. So planinske poti sedaj že vrisane v digitalni obliki?Junija lani smo na PZS potrjevali kataster planinskih poti in s tem zaključili več kot desetletno delo prostovoljcev, entuziastov, ki so v tem času prehodili in posneli planinske poti po vsej Sloveniji, jih ustrezno uredili na digitalnih zemljevidih, da smo prišli so digitalne mreže 10.004 kilometrov planinskih poti. Sedaj za vsak meter poti vemo, kje poteka in kdo je skrbnik, digitalni zemljevid pa je dosegljiv na svetovnem spletu na strani PZS. To je bil ogromen projekt za nas, in dvomim, da bi bil to sposoben narediti kdorkoli drug v Sloveniji. Prvič zato, ker je zahtevalo delo velikega števila ljudi, ki so bili v našem primeru prostovoljci. In drugič zato, kar je neposredno povezano s prvo točko, ker se nikomur ne bi splačalo izvesti takega projekta, če bi ga moral plačati. Tudi državi ne. Zdaj so planinske karte najbolj aktualni zemljevidi v Sloveniji, saj država žal svojih zemljevidov ne posodablja več.
Kdaj pa bodo ti natančni planinski zemljevidi na voljo na mobilnih telefonih? Navsezadnje človek potrebuje zemljevid »na licu mesta«.Delujemo v tej smeri, dogovarjamo se z dvema operaterjema, a zadeve tehnično niso tako enostavne, kot se zdi na prvi pogled. Tečejo tudi že pogovori z zunanjimi partnerji, ki vključujejo te naše podatke v svoje aplikacije, tako da so določene rešitve že tukaj.
Pravite, da ste podatke zbirali deset let. Potemtakem obstaja nevarnost, da so nekateri že zastareli, da kakšne poti ni več, da je kakšno odnesel skalni podor, kakšno drugo premaknila podrta drevesa...Kataster poti je podatkovna zbirka kot vsaka druga in potrebna stalnega ažuriranja. In to tudi počnemo vsak dan, ko dobimo podatke s terena, torej, ko kdo izmed naših članov opazi spremembe. Prav tako prosimo vse obiskovalce poti, da nam sporočijo kakršnekoli spremembe na poti, poškodbo varoval, podrta drevesa, izginulo markacijo... Z veliko gotovostjo si upam trditi, da ni bolj ažurnega in zanesljivega katastra, kot je naš kataster planinskih poti.
Urejanja novih poti ne načrtujete, tak je bil dogovor že pred leti. Drži?V visokogorju, drži. Tako smo se v planinski organizaciji dogovorili že pred dvajsetimi leti. Res pa bomo nekatere poti morda premaknili, saj so v TNP ugotovili, da nekatere potekajo po za naravo občutljivem območju, in načrt upravljanja TNP predvideva, da bi te poti prestavili na primernejšo lokacijo. Novo pot smo naredili tudi na Razorju, a tudi tam je bila posredi višja sila. Staro nam je namreč odnesel skalni podor. V sredogorju pa delamo nove poti in še jih bomo naredili, nekaj pa opustili. Cestna mreža nam je namreč ponekod pojedla velike dele poti in te bomo opustili. Na drugi strani imajo lokalne skupnosti velik, tudi turistični interes urediti nove poti. A jim takoj povemo, da smo takoj za, a da je pri registraciji planinske poti v ozadju veliko papirologije: treba je pridobiti soglasja vseh lastnikov zemljišč, preko katerih pot poteka, soglasja vseh organizacij, ki urejajo okolje, kot je na primer zavod za varstvo narave... Ni torej tako preprosto, da se neka občina spomni narediti pot, mi bi jo pa kar vpisali v register planinskih poti in opremili z markacijami.
Registracija poti je očitno danes precej težja, kot je bila še pred tridesetimi leti.Da in ne. Običajno so te poti v interesu lokalne skupnosti, posledično tudi v interesu vseh, ki so tam lastniki zemljišč, tako da ni velikih težav s pridobivanjem soglasij. Sicer pa smo planinci znani kot neproblematični ljudje in zato običajno lastniki ne komplicirajo.
S cerkvijo ste imeli kakšne težave? Navsezadnje je postala lastnica zemljišč v TNP, preko katerih potekajo številne planinske poti.Z leta 2007 sprejetim zakonom o planinskih poteh so bile uzakonjene vse obstoječe planinske poti in lastnik zemljišča nima pravice preprečevati prehoda. Seveda pa kakšno pot prestavimo, če se pojavijo »nove okoliščine«, če bi torej lastnik prosil, ali lahko neko pot premaknemo na kakšno zanj bolj ugodno zemljišče. Cerkev ni pri tem nič drugačna. Sedaj smo celo v sklepni fazi dogovorov o ureditvi turne kolesarske poti in precejšen del trase te poti poteka čez zemljišča v lasti cerkve. Po prvih sestankih smo bili pozitivno presenečeni, kako naklonjena je cerkev do naših načrtov.
Če se vrneva za pol koraka nazaj: Slovenija ne bo dobila ferate, vsaj ne v visokogorju?Načeloma ne nasprotujemo gradnji zavarovanih plezalnih poti, sprejeli smo celo priporočila za tiste, ki bi se odločili opremiti skalo z zavarovano plezalno potjo, v katerih smo opisali naravovarstveni vidik, pravni vidik in tehnični vidik, ki smo ga povzeli po kolegih iz Avstrije in Nemčije. Vendar...
... vedno je vsaj en »vendar«.Vendar pa smo zapisali tudi, da bomo nasprotovali gradnji zavarovanih plezalnih poti oziroma športnih ferat v visokogorju, na zavarovanih območjih, na območju naravnih znamenitosti. Moram povedati, da PZS ni soglasodajalec pri pridobivanju dovoljenj za gradnjo zavarovanih plezalnih poti, bomo pa nasprotovali z vsemi razpoložljivi sredstvi, če bo kdo poskušal graditi na teh območjih, ki sem jih omenil. Ker koncept gradnje ferat močno odstopa od našega koncepta gradnje zelo zahtevnih poti, tako v materialih kot v samem principu postavljanja jeklenic, klinov in podobnih pomagal, smo se tudi dogovorili, da planinska organizacija teh poti ne bo gradila. Prvič zato, ker imamo polne roke dela z vzdrževanjem zahtevnih poti v visokogorju, in drugič, ker težavnost teh ferat bistveno presega težavnost zelo zahtevnih poti. Gre za športne objekte in kot takšni ne smejo biti označeni z markacijo, torej ne gre za planinske poti. Tudi tukaj se skriva zanimiv hakeljc: medtem ko je uporaba planinskih poti, tudi tistih najbolj zahtevnih, na lastno odgovornost, pa je pri feratah za varnost odgovoren tisti, ki ferato upravlja. Na kratko torej: gradnje ferat ne vzpodbujamo, a jim tudi ne nasprotujemo. Vemo pa, da mi kot organizacija ferat ne bomo izdelovali.
A v slovenskih hribih bi zlahka našli kakšno zelo zahtevno pot, ki je težja kot kakšna italijanska ferata, pa je označena kot planinska pot z markacijo, odgovornost pa je na strani uporabnika poti.Najtežje ferate naše zelo zahtevne poti bistveno presegajo po zahtevnosti. Tudi naše ferate od Vinske Gore naprej so po zahtevnosti bistveno težje od zelo zahtevnih poti. Bistvena razlika je, da so naše zelo zahtevne poti na najbolj izpostavljenih mestih opremljene s tehničnimi pomagali, kot so jeklenice in stopi, in so ta pomagala tam zato, da jih planinec uporabi. Na ferati pa gre za preizkus plezalnih sposobnosti vsakega posameznika in so jeklenice tam samo za varovanje. Bistvo je zlesti smer, ne da bi se prijel za jeklenico, klin ali nadelan stop.
Se vam ne zdi, da prav ta tehnična pomagala planincem konec koncev dajejo neki lažen občutek varnosti in se kdo loti poti, ki ji sicer ni kos?Te poti so nadelali bolj ali manj po drugi svetovni vojni, ko so se odločili visokogorje približati običajnim ljudem, občutek osvajanja sten približati tudi tistim, ki niso imeli alpinističnih izkušenj. Tudi zaradi tega je planinstvo v Sloveniji danes najbolj razširjena prostočasna dejavnost. Je pa to, kar pravite o »lažnem občutku varnosti«, večna dilema. Tako kot se morda ne moremo primerjati po opremljenosti koč, ker smo drugačni, je tudi pristop do urejanja planinskih poti drugačen. V Švici na primer brez težav pridete do udobne visokogorske planinske koče, za vzpon na vrh pa morate najeti vodnika. Pri nas se lahko povzpnete na veliko večino vrhov sami. Če ste le dovolj pripravljeni in dobro opremljeni.
Imate občutek, da so slovenski planinci dobro opremljeni?To ni le moj občutek, tudi poročila gorske reševalne službe kažejo, da smo super opremljeni planinci. Če je bila pred desetimi leti čelada na zahtevnih poteh izjema, so danes izjema planinci brez čelade. Tudi uporaba samovarovalnega kompleta narašča, čeprav zelo zahtevne poti pri nas niso vse primerne za uporabo tega kompleta, a vzpodbujamo uporabo, še posebej pri vzponu na Triglav. Letos imamo v načrtu obnovo celotne poti od Doliča preko Triglava do Kredarice in bomo skušali, kolikor bo le mogoče, opremljanje poti prilagoditi uporabi samovarovalnega kompleta.
Ideja o semaforju na Kredarici ni več aktualna?Zagovarjamo prost dostop do gora, kot ga zagovarja tudi mednarodna planinska organizacija, seveda pa se strinjam z vami, da so nekateri vrhovi preobremenjeni. Kot sva govorila že prej: mi skušamo ljudi ozaveščati, jih opomniti, da ni Triglav edini hrib in da nista le julij in avgust čas za naskok na najvišji vrh, kot tudi ne le sobota ali nedelja. Želimo torej vplivati na ljudi, ne posegati po omejitvah.
Kljub temu da je gneča tam na trenutke že nevarna? Navsezadnje ste lani po žledu zaprli poti, ker so bile nevarne zaradi padlih dreves, tukaj pa grozi resna nevarnost padlih planincev.Smo v stalnem stiku z oskrbniki planinskih koč in z gorsko reševalno službo, a oboji trdijo, da položaj še ni tako nevaren. Pride sicer kakšen dan, ko je gneča že na meji sprejemljivega, a s strpnostjo se da tudi to urediti. Brez izsiljevanja, brez nepotrebnega prehitevanja, in promet teče. Kot na cesti.
Čehi veljajo sicer za planinski narod, prav tako kot Slovenci, pa vendar se jih je pri nas prijel sloves ljudi, ki v sandalih naskakujejo najvišje vrhove, če se le da po zavarovanih plezalnih poteh. So še vedno najbolj problematični obiskovalci?Ne več.
Kljub temu da so med zadnjimi junaki reševalne kronike? Sedmega maja so se na Triglav podali kar po najbolj zahtevni poti čez Plemenice, in to le nekaj dni potem, ko je vrglo tisti zadnji sneg. Seveda so jih morali reševati...Vedno imamo posamezne primere, a splošni trend kaže, da niso nič bolj problematični kot katerikoli drug narod med ponesrečenci, ki jih je morala reševati GRS. Tudi oskrbniki planinskih koč pravijo, da ta stereotip ne drži, da prihajajo v naše gore zelo dobro opremljeni in usposobljeni. Vedno pa se bodo našli Čehi, Nemci, Slovenci, Hrvati..., ki bodo tako »pogumni«, da bodo snežišče prečili v sandalih in potem v nevarnost spravljali še reševalce.
Kako vsak sam pri sebi najlažje oceni, katere poti glede na težavnost so zanj najbolj primerne?V vsakem primeru svetujem, da je treba sezono začeti z lahkimi potmi, z zmernimi vzponi. Ko naberete kondicijo, pa postopno stopnjevanje težavnosti. Pri planinstvu, kot pravzaprav v vsakem športu, so omejitve fizične in psihične, in vsak mora sam odkriti, kje so njegove meje. Predvsem pa en nasvet: ne preskakujte stopnic. Postopnost je edini modri pristop.
