»Zdaj rečem nikoli več. Morda bom čez teden dni mislil drugače. A če gre Klemen Triler znova, grem morda zraven. Dokazal sem, da sem najhitrejši med najbolj vzdržljivimi v gorah,« se je včeraj smejalo do konca izčrpanemu, do zadnjih atomov izmozganemu gorskemu tekaču Marjanu Zupančiču iz Bohinjske Bistrice. Le za nekaj ur (3 ure in 14 minut), predvsem zaradi hoje in teka zadnjo noč, je izboljšal časovno znamko Klemena Trilerja izpred manj kot meseca dni.
Dvoboj dveh odličnih gorskih tekačev ima že kar epske razsežnosti. Vse za prestiž. »Nisem naskakoval dosedanjega rekorda. Želel sem le priti hitreje, kot sem s težavami zmogel leta 2012. Šele na zadnjih točkah planinske transverzale so mi spremljevalci povedali, da sem malce hitrejši kot Marjan,« je Triler opisal smisel hitrostnega planinskega poskusa po Slovenski planinski poti (SPP). Zupančič je bil takoj po tistem odločen, da poskusi, čeprav brez prave logistike s spremljevalci. Oba sta nazadnje imela na poti veliko tekaških prijateljev, ki še najbolj vedo, za kako obsežen izziv gre.
630 kilometrov in 45.000 metrov višinske razlike
To je pot iz Radvanja pri Mariboru čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, čez vse višje vrhove Julijcev, Cerkljansko-Idrijsko hribovje, Nanos, Vremščico in Slavnik do morja. SPP ali planinska transverzala je eden od simbolov slovenskega planinarjenja in Planinske zveze Slovenije (PZS). Simbol najstarejše povezane poti v Evropi, ki jo je zasnoval Ivan Šumljak, je značilna Knafelčeva markacija s številko ena ob rdeče-belih krogih. V dolžino meri več kot 630 kilometrov, skupaj se nabere več kot 45.000 metrov višinske razlike v vzponih in še prav toliko spustih. Zdaj ima 75 kontrolnih točk po vrhovih, planinskih kočah, postojankah, dveh muzejih. V 62 letih jo je prehodilo oziroma nabralo vse žige in vpise v dnevnik že okoli 10.000 planincev.
»Mi hitri hodimo osnovno traso, ki ima 69 žigov. Različica je stara dvajset let. Število kontrolnih točk se vseskozi malce spreminja. Z izjemo ovinka v Kamniških Alpah (izsilil naj bi ga nekdanji predsednik PZS, član kranjskega planinskega društva, čigar koča je na tem območju, op. p.) so vse nove točke na poti. Denimo žig v Planinskem muzeju v Mojstrani je na novo dodan, a gre pot mimo,« je pojasnil Triler. Zadnji odmevnejši hitrostni poskusi, ki bi v pionirskih časih veljali za neetično planinsko dejanje, so zagotovo poskrbeli za to, da se je tudi poti namenilo več pozornosti. »Pot je bolje označena,« je omenil Triler razliko izpred treh let. »Lahko rečem, da že relativno dobro. Velik del poti je popravljen, lepo je očiščena, za kar gre zahvala gozdarjem,« še pravi vsestranski športnik v gorniških panogah, gorskem teku in turnem smučanju.
Osnova in bistvo hitrostnega potovanja po SPP je spremljevalna ekipa. Od logistike do spremljevalcev, ki so se izmenjevali na poti. »Že tretji dan iz Kokre do Mojstrane sem imel težave s kolenom in ženi sem že naročil, naj pride pome. Ker jo je zadržal najin trimesečni sin, sem odhod prestavil na jutro. Zjutraj so se težave polegle in smo s spremljevalci že lahko jurišali naprej iz Mojstrane proti Triglavu. Ljudje zraven so bili ključni. Planinskih prijateljev tekačev se je na poti izmenjalo zares veliko. Veliko mlajših, ki so željni novih izzivov. Vlivajo toliko dodatne volje in energije, da ne odnehaš kljub bolečinam,« je Triler omenil srčno plat. Zupančiča je gnal predvsem izziv rekorda. »Vročina me je zdelovala vsak dan. Osemnajst, 19 ur na poti me je vsak dan do konca zdelalo, a sem zmogel. Tekaški prijatelji so bili zraven, ko sem jih najbolj potreboval. Ti so me reševali iz zagat,« prizna Zupančič. Fenomen je, da so nekateri odlični gorski tekači z njima težko držali ritem po nekaj ur, onadva pa sta se podila po gorah in dolinah osem dni zapored. »Temu sem se čudil tudi sam,« je povedal Triler ter to pripisal dobri regeneraciji in izkušnjam.
Ob hitrosti je pomembna tudi zbranost
Triler je posebej opozoril na ključno gibanje v gorah. »Že 25 let hodim v gore, v skale. Pozimi in poleti. Tudi nevarnosti bolj izpostavljenih poti sem vajen. Sem pa precej previden, doživel sem že nekaj neprijetnih stvari, tako da nisem vihrav. Mladi, ki hodijo z mano, so velikokrat hitri, a jih hitro spravim v red. Zavedam se, kaj počenjamo. Ob hitrosti je potrebna tudi zbranost. Zato tudi spanec. Odgovornost. Samo ena napaka in ne bi bilo le konec transverzale, ampak bi bili zaznamovani za vse življenje.« Da tek na rekord ni prav nič idiličen, dokazuje opis poti, ki jo je z Zupančičem in prej tudi Trilerjem skozi najzahtevnejši in najslavnejši del poti čez Triglav (26. točka poti) v osrednjem delu Julijcev opisal »šerpa« Franci Teraž, legendarni gorski tekač in tudi gorski reševalec iz Mojstrane. »Šele po sedmi zvečer je Marjan pritekel v Mojstrano, čakala naju je še pot iz Vrat čez Prag do Staničevega doma. Tam si je želel ustvariti prednost pred Trilerjem. Že na spodnjem delu Praga so Marjanu začele pešati moči. Vsakih deset minut je sedel in počival. Kar tam, tik zraven gamsov se je usedel in rekel, da bo kar tam spal. Potrebovala sva kar dve uri in pol, da sva opolnoči prišla do koče. Naslednji dan je šlo dokaj tekoče do Vršiča, kjer je žena zamujala z oskrbo. Vedel sem, da bova prepozna za Jalovec in bova lezla ponoči. Ko sva prišla do stene, mu je še padla motivacija. Ko sem ga le pregovoril, da sva prilezla na vrh v megli, močnem vetru, temnilo se je že, sem imel velike težave z orientacijo med jeklenicami in prepadi, bilo je obupno. Ubijalsko. Marjan je bil povsem izčrpan. S težavo sva prilezla do zaprtega zavetišča pod Špičkom, moral sem zbuditi oskrbnico, da nama je odprla. Bila sva povsem premražena. Ko je Marjan vstopil v kočo, je zavit v odeje v trenutku zaspal na klopeh. Po slabi uri sem ga zbudil, a ni želel naprej. Ko sem mu zagrozil, da ga bom kar skozi okno vrgel, se je le dvignil in mukoma sva sredi noči prilezla do Koče pri izviru Soče, kjer je prespal. Zjutraj je šel naprej, kot da tega ne bi bilo za nama. To je bila verjetno najbolj nora etapa tega podviga. Kot šerpa se teh avantur ne grem več. Je pa Marjan kot robot; ko se le malo naspi, gre naprej.«
