Takrat še nisem vedel, v kaj se podajam. Mislil sem, da ima dom zdravo jedro. A smo z ekipo prispevali, da se je hitro vrnil na dober glas. Imam srečo, da imam dovolj domačih, ki se znajo obrniti v tem poslu in so prijazni, poleg tega pa imamo tudi dober izbor hrane in slaščic.
Te so sicer predstavljale vaše življenjsko delo…Res je. Morda imam tudi nekaj sreče, da me ljudje poznajo od prej, ko sem jih od Litije do Radeč in Laškega zalagal s tortami in drugimi slaščičarskimi izdelki. Potem pa je prišla bolezen, peko sem prekinil in dobra štiri leta pomagal bratu v gostilni na Šmarni gori. Vendar me je vleklo nazaj domov. Sem družinski človek, tisti čas pa sem bil več v Ljubljani kot doma. Zdaj pa smo spet skupaj vsak konec tedna, a so ti delovni.
Je torej vaše delo še vedno polno odrekanj ali bi se lahko pohvalili s sanjsko službo?Biti oskrbnik je odgovorno in razgibano delo. Biti moraš vse, od čistilke in kuharja do hišnika, ko je treba kaj popraviti. Delo prav tako zahteva veliko fleksibilnosti, a pomembno je, da si vesel in imaš rad delo, ki ga opravljaš. Jaz sem tu gori zadovoljen. To se zagotovo odraža tudi v priznanju za naj planinsko kočo.
Od kod vse prihajajo pohodniki na Kum?Ljudje prihajajo z vseh koncev Slovenije in tudi iz tujine. Med tujci prevladujejo Zagrebčani, ki se pridejo razgledat na njihovo mesto, saj se s Kuma vidi tudi Zagreb.
Kakšno pa je razmerje med tistimi, ki pridejo k vam peš, in tistimi, ki se na vrh pripeljejo z avtomobilom? Kum vendarle slovi kot zahtevna planinska in kolesarska točka.Po mojih ocenah jih večina vsaj del poti opravi peš, z avtomobilom se pripeljejo predvsem starejši in tisti, ki zaradi bolezni ne zmorejo priti peš. Veliko naštejemo tudi kolesarjev, letošnji zmagovalec tekmovanja Ta je najtežji je od aprila do septembra sem gor prikolesaril več kot 90-krat.
Ob tem moram poudariti, da nimam problemov z gosti, ki bi zahtevali »hotelsko« ponudbo. Če bi primerjal s Šmarno goro, tja hodijo večinoma rekreativci, na Kum pa planinci, ki si za celotno turo vzamejo tri ali štiri ure časa. Prav tako so okoljsko ozaveščeni in disciplinirani. Četudi svoj sendvič pojedo v gostilni, smeti odnesejo v dolino.
Glavna planinska sezona je sicer že za vami, ampak Kum je zanimiv vse letne čase, predvsem pozimi, ko pade veliko snega. Se na to obdobje še kaj posebej pripravljate?Če bo jesen lepa, bo obiskovalcev še veliko, pozimi pa je odvisno, kako močno sneži. Lani sem se neko soboto, ko so bili snežni zameti, s frezo mučil kakšne tri ure. Potem pa je prišel sin in se postavil v kanal, ki ga je obdajalo 1,7 metra snega. Sliko je objavil na facebooku in že čez dve uri smo imeli polno gostilno. (Smeh.) Zato bi tudi letos pozimi rad uredil sankaško progo, če ne drugega, vsaj za otroke.
Že letos načrtujemo tudi pohod onkoloških bolnic z brezplačnim čajem za vse, ki bodo nosili rožnato pentljo, in koncert Kumskih deklet s še nekaj drugimi ansambli. Prihodnje leto nameravam postaviti še letni točilni pult in igrala za otroke, razvijam pa tudi idejo o poletnem taboru za otroke.
Planinski domovi ste v Zasavju praktično edini s prenočitvenimi zmogljivostmi. Ste lahko, morda v sodelovanju z drugimi oskrbniki, gonilo razvoja turizma?O tem sem se že pogovarjal s Turističnim društvom Trbovlje in Zasavskim muzejem. Upam, da nam bo določene načrte uspelo uresničiti, predvsem za kakšne večje skupine, ki pridejo na izlet z avtobusom. Nastanili bi jih lahko na Njivi, jim ponudili ogled Zasavskega muzeja in drugih zasavskih znamenitosti… Tu je zagotovo še dovolj priložnosti.
