– Štiri do pet tednov na leto? so previdno vprašali v uredništvu Dnevnika. Štiri do pet tednov na leto česa?
– Ja premora, sem odgovoril. Štiri do pet tednov premora na leto je običajna praksa piscev kolumn. Seveda ni treba, da je naenkrat, lahko tudi…
– Premora? so me zbegano prekinili. Na kaj točno mislite, ko pravite »premor«?
– Mislim na teden brez kolumne, sem se malce obotavljal. Saj vendar ni treba, da kolumna izide prav vsako, vsako soboto?
– Povejte, katerega dela v izrazu »sobotna kolumna« niste razumeli? so me prekinili Dnevnikovi uredniki zdaj že malce nervozno. V pogodbi namreč ne piše »letna obveznost sedeminštirideset kolumn in pet reklam za Cockto«, ampak »sobotna kolumna«. V hrvaščini to morda res pomeni »kolumna skoraj vsako soboto«, v slovenščini pa »sobotna kolumna« pomeni kolumno, ki izide vsako soboto.
– Vsako? natančno sem začutil, kako brezskrbno mediteransko življenje zapušča moje mlahavo telo, se spakuje nad menoj, mi kaže jezik in me zafrkava. Vsako od dvainpetdesetih sobot?
– Razen če jih ni na Hrvaškem »štiri do pet« manj, so odgovorili. To je torej, sem ugotovil, ta njihov slovenski smisel za humor.
– Okej, jasno mi je, sem rekel spravljivo. Kaj pa, če zbolim? Kaj če na Hrvaško pade meteorit?
– V to se ne bi spuščali, to je res samo vaš problem, so preprosto odgovorili z Dnevnika.
– Vam je jasno, sem na koncu pogumno izdavil, da vam take pogodbe ne bo podpisal nihče južno od Sotle?
– Iskreno povedano, so odgovorili, tudi mi smo bili presenečeni, ko ste jo podpisali.
– To je bila pogodba?! sem bil šokiran.
Danes, deset let pozneje, vam lahko povem iz prve roke: slovenščina ni težka, obstajata samo lažji in težji način, da se je naučiš. Jaz sem se je na primer naučil pri pogodbi za kolumno v Dnevnikovi sobotni prilogi. Resnici na ljubo sem se na začetku še tolažil in bil prepričan, da bodo Slovenci prej odnehali. Petdeset kolumn, leto dni, pa se bo ob manjših odrekanjih nekako že zdržalo. Z malo vaje in plavanja, če zmanjšam alkohol in cigarete, morda tudi celi dve leti. Sto kolumn zapored, več od tega v Sloveniji tudi fizično ni mogoče. O čem lahko živ človek in Hrvat piše v slovenskih časopisih v več kot sto besedilih? Dobro, če razširim področje zanimanja na Miss Slovenije, Evrosong, smučarske skoke in hokej na ledu, je to morda sto dvajset, sto trideset kolumn. No, naj bo sto petdeset. Če pa se ločim, umaknem v kak samostan in življenje posvetim pisanju kolumn za Dnevnik, bi mi jih morda celo uspelo napisati dvesto. Štiri leta, brez prekinitve, toliko v Sloveniji ne traja niti Janez Janša.
Dvesto kolumn, dvesto sobot, sonce ti žarko, to bi bilo nekaj. Dobil bi odlikovanje od slovenske države, od uredništva Dnevnika pa grafiko Božidarja Jakca, pozlačeno uro in eno soboto dopusta. Dobro, Jakca in pozlačeno uro. Tako sem, vidite, razmišljal pred desetimi leti. Naj skrajšam, to je moja petstota kolumna v Objektivu. Petstota. Zaporedna. Brez ene same izpuščene sobote. Od poletja 2006. Petsto kolumn brez premora in zamenjave, brez dopusta, deset let. Petsto sobot zapored.
Ko se je vse začelo, je bil Sadam Husein še živ, Slovenija je bila zunaj schengenskega režima, Janica Kostelić pa na smučeh, ta kolumna traja pravzaprav tako dolgo, da so na koncu celo Hrvaško sprejeli v Evropsko unijo: v tem času so se zamenjale štiri hrvaške in pet slovenskih vlad, v zapor smo pospremili in iz zapora pričakali tako Sanaderja kot Janšo, vojskovali smo se za Piran, kranjsko čebelo, prekmursko gibanico in Jakova Faka, medtem sem dvakrat dal odpoved v službi in se dvakrat srečno ločil, začel in prenehal pisati dolgoletne kolumne v šestih hrvaških, bosanskih in srbskih časopisih, vsak teden v tem času, vseh deset let, sem vsako jebeno soboto pričakal v slovenskih trafikah. Danes, deset let pozneje, nimam niti ene same modrosti ali nasveta za mlade kolumniste. Morda samo enega: naučite se slovensko. In berite droben tisk v pogodbi.
Deset let pozneje, vidite, sem se sprijaznil z usodo. Veliko sobot je minilo, odkar sem prenehal upati, da me bodo poklicali iz Ljubljane in mi bo Dnevnikova urednica z nelagodjem v glasu pojasnjevala težko finančno situacijo in nujnost, da zmanjšajo stroške, ali kako se že v našem poklicu sporočajo te stvari: že zdavnaj sem pomirjen in vem, da bom umrl tu, na sedmi strani Objektiva.
Na grobu mi bo pisalo: »Tu leži Boris Dežulović. Zamudil je celo življenje, a niti ene sobote.«
