Do konca sodniškega podaljška je ostalo še zadnjih nekaj sekund, semafor je kazal 92.54, ko se je Nicolás Otamendi s hrbta grobo zakadil v Cristiana Ronalda: ves živčni Santiago Bernabeu je popenil, popenili so živčni trener in rezervni igralci, najbolj pa je popenil živčni hrvaški vezni igralec Luka Modrić, ki je kakšno minuto prej zapustil igrišče in še ves prepoten na klopi grizel nohte. Skočil je s klopi in besno gestikuliral, a v nepravem času, kajti v prav tistem trenutku je režiser prenosa od vseh devetdeset tisoč ljudi na stadionu zumiral ravno njega, ko je tako razgret sodniku Damirju Skomini – kot je bilo zlahka razbrati z njegovih ustnic – v tekoči hrvaščini opsoval mater slovensko.
Iz Modrićeve psovke je, se razume, nastal lep škandal. Slovenski mediji so poročali, da je slovenska javnost popenila, o tem, da so slovenski mediji poročali, da je slovenska javnost popenila, je poročal BBC, o tem, da je BBC poročal, da je Luka Modrić užalil dva milijona ljudi, so poročali vsi španski mediji, o tem, da so španski mediji poročali, da je Modrić v Sloveniji persona non grata, so poročali vsi svetovni mediji, in kaj hitro je po vsej zemeljski obli odmevalo o novem hrvaško-slovenskem škandalu. Na koncu se je oglasil sam Luka Modrić in se ponižno opravičil sodniku Damirju Skomini in vsem Slovencem zaradi svoje, kot jo je pravilno in precizno poimenoval, »prostaške geste«.
To je bilo vljudno, civilizirano opravičilo, oddelano po vseh kanonih dostojnega obnašanja – ali Realovega oddelka za odnose z javnostjo, če hočete – brez iskanja izgovorov, čeprav bi jih zlahka našel. Bile so zadnje sekunde najpomembnejše tekme v sezoni, vsi so bili vsaj meter iz sebe, globoko v ofsajdu, in vsi so bili – s pravoslovnim izrazjem – neprištevni: tisto grmenje s tribun v trenutku, ko je Otamendi favliral Ronalda, ni bilo nič drugega kot množično psovanje. Deset tisoč Cityjevih navijačev na stadionu je Ronaldu psovalo mater portugalsko, štirideset tisoč Realovih navijačev je Otamendiju psovalo mater argentinsko, še naslednjih štirideset tisoč pa sodniku Skomini mater slovensko.
Psovali so jim matere? Aja?! Seveda so jim psovali matere. To je nogometni stadion, jebentimater. Se opravičujem.
Poslušal sem to grmenje angleških, španskih, slovenskih in hrvaških medijev o Modrićevem izpadu in strinjam se z njimi in samim Luko, da je bila to »prostaška gesta«. Seveda je bila prostaška gesta. Nogometni stadioni so temu tudi namenjeni: nogometu in prostaškim gestam. Prostaški gesti je, ne me narobe razumeti, navsezadnje tu tudi mesto.
Gremo po vrsti. Modrićev zločin je v tem, da je za razliko od ostalih devetdeset tisoč psovalcev na tribunah nosil Realov dres. On je javna osebnost, ki se jo gleda in posluša – zato tudi je obrnil kamero režiser proti njemu, ne pa proti tistemu škrbavemu madridskemu navijaču, ki je zgoraj na tribuni tulil popolnoma isto, samo da v španščini – in samo v toliko je bila Modrićeva psovka glasnejša in bolj prostaška. To nedvomno drži, in zato se je tudi, za razliko od ostalih devetdeset tisoč ljudi na stadionu, javno opravičil. Javnost Modrićeve osebe – spet za razliko od tistega navijača zgoraj – pa nam tudi omogoča, da poleg bruto teže njegove psovke natančno izmerimo še njeno specifično težo.
Če bi bil Luka Modrić znani hrvaški fašist in šovinist, če bi bil kreten, kot je Joe Šimunić ali vrsta podobnih tepcev v dresih, je jasno, da bi to psovko merili drugače in jo brali kot sporočilo, z naklepom, ne iz afekta. Drugače bi jo brali tudi tisti, ki Slovencem ne psujejo matere samo, kadar zahtevajo favl nad Ronaldom, in Modrić bi bil zanje junak podobno kot Šimunić. Modrić pa ni tak, on ni šovinist in rasist, v vsej njegovi biografiji ne boste našli niti ene neprimerne izjave ali geste, nasprotno. Kaj se je torej zgodilo? Nič. Otamendi je favliral Ronalda, Modrić je skočil in sodniku opsoval mater. Ne zato, ker sodnik Skomina ni žvižgal favla – nasprotno, žvižgal ga je, še več, Otamendiju pokazal rumeni karton – ampak zato, ker je v afektu refleksno zahteval ta favl in rumeni karton, tako kot je bilo to od nekdaj in kot se je sodnikom od pamtiveka na stadionih psovalo mater. Sodnikom torej, ne Slovencem.
Da poenostavim: če bi štirideset tisoč ljudi na tribunah složno skandiralo in sodniku psovalo mater slovensko – ne pa da je vsak izmed njih popolnoma isto naredil sam zase – bi bil to organiziran šovinistični izpad, torej naklepno dejanje. Zaradi katerega bi, navsezadnje, Real plačal kazen. Tako pa so mu enako opsovali mater slovensko, a vsak zase in, hm, neorganizirano, torej spontano, v afektu. Nismo slišali, da bi slovenski časopisi zaradi tega popenili. In dobro veste, da so mu opsovali mater slovensko. Ne zato, ker je Slovenec, ampak zato, ker je sodnik. Zato, ker se na nogometnih stadionih sodnikom psuje matere.
Zato je nevarno preganjati psovke iz nogometa, kajti to je samo bistvo nogometnega stadiona, foruma za psovanje mater sodnikom, igralcem, policiji, državi, predsedniku, diktatorju, ženi, šefu, Bogu in usranemu življenju: stadioni so velikanski parlamenti in skupinske psihiatrične seanse. Vsa magija tega rezervata politične nekorektnosti je v vulgarni, vulkanski psovki.
Jebem ji mater. Hrvaško in slovensko.
