Morate razumeti, saj je Slovenija majhna in kar se nas tiče, je povsem neverjetno, da bi obstajala dva Oblaka, oba vrhunska nogometaša, pa ne bi bila v sorodu. Mene na primer nihče ne bo prepričal, da ti jebeni Müllerji, ki so nam od vedno zabijali gole v zadnjih minutah tekme, niso stara nemška golgeterska družina, v kateri se ta starodavna obrt – gol nekaj čez osemdeseto minuto – prenaša z očeta na sina.
Ta mali, Jan, je še celo neverjetno podoben mlademu Branetu – enako globoke oči in enako visoko čelo, na katerem bo prav tako kmalu nastala pleša – in zame ni bilo nobenega dvoma. Edina dilema je bila, ali je Brane pri sedeminštiridesetih postal pozni očka ali zgodnji dedek: je torej Jan njegov sin ali vnuk? In imeli smo dobre razloge, tako oni v Münchnu kot mi v Splitu, da smo se v torek spomnili Braneta Oblaka.
Težko, da obstaja nogometaš, ki bi v kakem klubu igral samo 18 mesecev in pustil tako globoko sled kot Brane Oblak v Hajduku, kjer je do leta 1975 – v tisti Ivićevi, najboljši generaciji vse časov – igral komaj sezono in pol in ostal do danes obče mesto splitskega spomina, tisti Oblak iz pesmi »Mešković, Džoni, Buljan, Rožić, Peruzović, Holcer, Žungul, Mužinić, Oblak, Jerković, Šurjak«. Brane je bil v Splitu nenavadna pojava – nogometaš in hkrati delavec, delavec in hkrati umetnik, umetnik in hkrati šprinter. Govorilo se je, da sto metrov preteče v 11 sekundah. Govorilo se je, da je kot mulc pri Olimpiji, na prvi tekmi v življenju, na stadionu JLA zabil gola za zmago 2:1 nad Partizanom komaj teden dni po njihovem finalu v pokalu prvakov proti Realu.
To leto 1974 z Branetom Oblakom je bilo najboljše leto naših življenj. Osvojili smo prvenstvo in pokal, se z reprezentanco, sestavljeno iz šestih hajdukovcev, uvrstili na svetovno prvenstvo v Nemčiji, po tistem čudežnem večeru Škije Katalinskega v odločilni tekmi s Španci na frankfurtskem Waldstadionu – na katerem smo tisto poletje na otvoritvi mundiala igrali proti strašnim Rivelinovim Brazilcem, svetovnim prvakom – in zdelo se je, da na svetu ni večjih in pomembnejših od nas.
Potem je Oblak v pripravljalni tekmi proti Angliji v Beogradu velikemu Liverpoolovemu Rayu Clemenceu zabil »tisti gol«, enega najlepših, kar jih je nogomet kdaj videl in o katerem se govori že več kot 40 let – s tridesetih metrov, z levico malo postrani v zgornji kot vrat, z močnim, ravnim strelom brez felša, kakršnih danes ne delajo več – in nobenega dvoma več ni bilo, da na svetu ni večjih in pomembnejših od nas. Takšni, največji in najpomembnejši, smo potem odšli na mundial.
Kot mulc s Hajdukove tribune »za otroke in vojake« sem takrat verjel, kako bi bilo vse drugače, svet, zgodovina in vsa naša življenja bi se drugače odvrtela, če na tej slavni premieri mundiala '74 na Waldstadionu v Frankfurtu tisti Oblakov udarec z glavo nekaj čez osemdeseto minuto – s samo dveh ali treh metrov, s popolnoma istega mesta, z istega šopa trave, s katerega ga je Škijo zabil takrat februarja – ne bi končal na Leaojevi prvi stativi. Če bi šla noter… Eh, če bi šla noter!
Danes v nogometu ne obstaja kaj takega, kot je bila Brazilija tistega leta '74. Abstraktna, mitološka sila z drugega sveta. Jebenti, še naši očetje se niso spomnili časov, ko Brazilija ne bi bila svetovni prvak: leto '66 ni štelo, ker so Peleja stolkli Bolgari in Portugalci. Še danes se mi ta Oblakova žoga prikrade v sanje, skače, pleše po tisti stativi kot Nadia Comaneci, gleda me v oči in zafrkava. Če bi tedaj padla v mrežo, če bi premagali slavno Brazilijo – na otvoritvi mundiala – večjih in pomembnejših od nas ne bi bilo do konca sveta in svetovnega prvenstva.
Bili smo boljši, ampak, jebiga, mi ne dajemo golov nekaj čez osemdeseto: nekaj čez osemdeseto gol dajejo Nemci, tisti iz družine Müller, kot nam ga je dva tedna zatem v 82. minuti zabil Gerd Müller in nas poslal domov. Tisto poletje smo se tako že pri desetih letih naučili, da na svetu obstajajo večji in pomembnejši od nas. Ko je dve leti zatem v polfinalu evropskega prvenstva proti Nemčiji pri našem vodstvu 2:1 deset minut pred koncem tekme v igro vstopil Müller, tokrat neki mladi debitant Dieter, smo sprijaznjeni z usodo že vedeli, da bo zatresel mrežo v 82. minuti. Potem pa, ko je v podaljških Oblaka zamenjal Vladić, še v 115. In v 120.
In Brane? Po tistem vročem poletju je odšel v vojsko, iz vojske, jasno, v Nemčijo – v Schalke, za 1,2 milijona mark, kar je bil največji svetovni prestop tistega poletja – iz Schalkeja pa v legendo. Kariero je tako končal v velikem Bayernu, med največjimi in najpomembnejšimi, kamor je pravzaprav od vedno sodil, ob Beckenbauerju, Breitnerju in prav tistem Gerdu Müllerju iz slavne rodbine, iz katere mora biti tudi ta Thomas, ki je v torek le nejeverno gledal, ko mu je Jan Oblak ubranil enajstmetrovko. In potem v 87. minuti s črte potegnil zanesljiv Alabov gol ter tako maščeval dedka Braneta in vso našo družino. Sedemdeset tisoč zgroženih navijačev Bayerna pa se je spraševalo, ali je ta mali kaj v sorodu s tistim Brankom Oblakom iz sedemdesetih. Tistim, ki je lahko igral na vseh pozicijah, samo vratar ni bil nikoli?
Seveda je, bratje Nemci, tu na jugu smo vsi v sorodu. Vi imate Müllerje, mi pa Oblake. In kot vidite, Oblak je lahko tudi vratar.
