Potem je družba Strategy Analitics sporočila, da je prodaja pametnih telefonov po vsem svetu upadla: v prvem trimesečju tega leta so prodali »samo« 335 milijonov pametnih telefonov oziroma tri odstotke manj kot v enakem četrtletju lani. Poleg Appla, katerega kultni iphone so prodali v 50 milijonov primerkov oziroma 10 milijonov manj kot v enakem obdobju lani, so padec doživeli tudi ostali, vključno z vodilnim korejskim Samsungom, ki je v prvem trimesečju prodal komaj 80 milijonov pametnih telefonov oziroma 4,5 odstotka manj kot v enakem četrtletju lani.
To je, smo izvedeli, prvi padec prodaje v vsej zgodovini pametne telefonije, še tam od leta 1996 in davnih Nokijinih komunikatorjev, odkar naj bi torej trg pametnih telefonov sploh obstajal in odkar je – celih dvajset let, vsako jebeno trimesečje – ves čas in neprestano rasel. Vse do danes.
Berem nerazumljive strokovne analize vodilnih svetovnih strokovnjakov o tem zgodovinskem padcu – nekaj v zvezi z zasičenostjo kitajskega trga in upočasnitvijo globalnega gospodarstva, ali nekaj takega, nisem prav dobro razumel – se praskam po svoji plešasti, neizobraženi glavi s celimi tremi razredi srednje gradbene šole notri in se sprašujem: od kod ta nenadna zaskrbljenost? Zakaj so šokirani prav vsi ti analitiki, menedžerji, teoretiki liberalne ekonomije in korporativnega kapitalizma? Kako si oni sploh predstavljajo trg?
Sonce ti žarko, 335 milijonov pametnih telefonov so prodali po svetu v prvih treh mesecih, kar pomeni, da se na leto proda 1,34 milijarde teh igračk! Vsako leto! In potem računam: na svetu je trenutno tri milijarde uporabnikov interneta, kar – ob maksimalistični predpostavki, da imajo vsi ti, ampak res vsi pametni telefon – pomeni, da ima vsak uporabnik interneta na zemeljski obli, do zadnjega, v povprečju komaj dve leti star smartphone, torej relativno novi iphone5S ali samsung galaxyS5. Ob nekaj bolj realni in razumni predpostavki, da ima pametne telefone na primer dobra polovica – tista mlajša in bolj moderna, ki je na facebooku, instagramu in twitterju, ali vsaj tista polovica, ki si lahko privošči igračko za petsto dolarjev – to preprosto pomeni, da v tem trenutku vsi, ki si lahko privoščijo in uporabljajo pametni telefoni, že imajo enega razmeroma novega, v povprečju kupljenega za zadnji božič.
Moje vprašanje je preprosto: kaj jim bo še eden?
Vem, izračun je vulgaren – pač primerno glavi s tremi razredi srednje gradbene – saj bi se najbrž našlo še kaj prostora za kak iphone »šestico«: po zadnjem poročilu ZN na primer po svetu danes živi milijarda in pol lačnih – lačnih! – medtem ko jih še skoraj milijarda životari na meji revščine, kar pomeni, da najmanj 2,5 milijarde ljudi na svetu še vedno nima niti Samsungovega navadnega S, kaj šele najnovejšega galaxy S7 edge.
Vprašanje, kaj bo ljudem še en smartphone, je zato retorično in pomeni le, da ima slavni arkadijski svobodni trg preprosto svoje fizične meje. Vulgarno rečeno: na svetu je 7,5 milijarde ljudi, in ko bodo nekega dne vsi imeli najnovejši pametni telefon, sedemmilijardpetstomilijonovprvega Samsung in Apple ne bosta imela več komu prodati. Resda je to precej fantastična projekcija, a že zdavnaj ne več samo filozofska: svet se je skrčil na velikost tržnice od Tromostovja do Zmajskega mostu, multinacionalke ga pokrivajo do zadnjega kotička in prostora za širjenje je vse manj. Preprosto: grafikon rasti proizvodnje, prodaje in dobička ne more – ne more! – rasti za vedno, do konca sveta in časa. Enkrat se mora ustaviti.
V čem je problem, da tega ne razumemo? V tem seveda, da sta neprestana rast in širjenje samo bistvo korporativnega kapitalizma. Tega problema ni bilo – ali ga vsaj ni bilo na vidiku – v dobi vedrega industrijskega optimizma, ko je bil trg okrogel, brezmejen in neznan. Danes pa je Zemlja ravna in vidna, vsa, povsod in od vsepovsod. Prvič se svetovna ekonomska teorija sooča z zelo eksaktnimi mejami veličastnega in širokega svobodnega trga. Z ekonomsko logiko iz tretjega letnika srednje gradbene – ne vem, kako bi to bolj vulgarno pojasnil – profilov na facebooku fizično ne more biti več kot sedem milijard in pol.
Nekega dne bo tako tudi tisti trmasti tibetanski duhovnik iz samostana v skalni pečini pod vrhovi Himalaje končno popustil in odprl svoj profil na fejsu, Mark Zuckerberg bo ponosno sporočil, da je zdaj tudi uradno celotno prebivalstvo Zemlje na tem družabnem omrežju, svetovne borze in ekonomski strokovnjaki pa bodo spet iskreno presenečeni, ko bo že v prvem naslednjem trimesečnem poročilu Facebook prvič v zgodovini družbe zabeležil stagnacijo.
Ljudje preprosto ne potrebujejo več pametnih telefonov: ne morejo pojesti več McDonaldsovih hamburgerjev in popiti več kokakole, kot gre vanje. Ali vsaj ne bodo mogli v neki razmeroma bližnji prihodnosti. Tisti pa, ki bi lahko, ne bodo imeli denarja. Denarja pa ne bodo imeli zato, ker jih bo kapitalizem, ki se obupno oklepa zakona nenehne rasti, odrezal kot nepotreben strošek. In to je vse.
Ampak, jebiga, za to je treba končati tri razrede srednje gradbene.
