Pred dnevi sem od tovarišev iz Arhangelska dobil vaš časopis s kratkim spominskim zapisom mojega prijatelja Ervina Hladnika - Milharčiča, z naslovom »Reševanje vojaka Deželoviča (6)«, v katerem je opisal ozadje znamenitega incidenta spomladi 2018, ko je bilo noč pred finalnim večerom tekmovanja za pesem Evrovizije porušeno veličastno poslopje Evrodoma v Moskvi. Šele zdaj se je Ervin Hladnik Milharčič spomnil prevzeti odgovornost za zrušenje Evrodoma, čeprav je imel priložnost pred visokim carskim sodiščem v Moskvi, kjer pa je takrat trdil, da se je tisto noč utaboril pri Krasnopresnenski postaji moskovske podzemne železnice, da bi zjutraj dobil avtogram srbske predstavnice Cece Ražnatović. Ki je, kot je znano, kasneje, v finalu na stadionu Lužniki, tudi zmagala s pesmijo »Mati Rusija«.
Zdaj se je, evo, Ervinu naenkrat vrnil spomin. Vse je, drži, opisal točno tako, kot je bilo. Res mi je tiste dramatične noči solznih oči razlagal, kako so vzhodnjaki zjebali idejo Evrovizije, zadnjo resnično evropsko idejo, ki je še ostala evroidealistom, kot je on: »Namesto ljudskega glasu so pesmi in pevce na tekmovanje pošiljali vladni komiteji obrambe narodne dediščine. Leto za letom so zmagovali Rusi, ki so ob živalskem vrtu v Moskvi zgradili centralno dvorano za finalno tekmovanje. Evrovizija je postala festival domoljubne pesmi, ob kateri se je trgalo srce!«
Ubogi prijatelj Ervin! On še danes misli, da sem se jaz tam znašel kot pripadnik varovanja slovenskega predstavnika Laibacha! Še danes, ko upokojen v Kalifatu piše spominske zapise za slovenski časopis, ne ve, kako je tisto noč – ne da bi vedel – spremenil zgodovino.
Seveda se tisto noč, pred finalnim večerom Evrovizije v Moskvi, nisem motal okoli Krasnopresnenske postaje s hecklerjem kot pripadnik varovanja Laibacha. Res je, da sem se v Moskvi pridružil bendu, vendar nisem niti jaz njih varoval niti niso oni v Rusijo prišli kot slovenski predstavniki na Evrosongu. Zdaj, ko je bil tudi Jani Novak izpuščen in deportiran iz Rusije, mora svet izvedeti resnico.
Tisto noč sem bil pravzaprav predhodnica tovarišev iz petrograjske in kaliningrajske celice, ki bi morali v Evrodom pretihotapiti orožje. Tovariši iz moskovske celice so še med gradnjo Evrodoma zgradili skrivne bunkerje, in mi naj bi v njih skrili avtomatske puške in granate. Vse je bilo skrbno organizirano in načrtovano: sedmi izvajalci tega večera, se spominja tudi Ervin, bi morali biti Laibach s pesmijo 1945. Veličastna koreografija, z replikami tankov, topov, letal in vojaških ladij, in veličastna pesem, o tem, kako se je projekt komunizma končal leta 1945 in sprevrgel v jebeno vojaško parado. Potem pa, s križarke na odru – streli.
Bilo bi spektakularno: svetovna boljševistična revolucija v neposrednem evrovizijskem prenosu. Car Vladimir I. Putin, v častni loži Evrodoma, bi bil prvi. Vse bi bilo končano v enem dnevu. Povsod smo imeli svoje ljudi: v vojski, vladi, medijih, jebenti, celo v sveti sinodi ruske pravoslavne cerkve smo imeli dva škofa! Potem začasna vlada delavcev in kmetov, sovjet narodnih komisarjev, pa ustavodajna skupščina. In spet vse od začetka. Pravi, izvorni marksistični komunizem, komunizem, kot bi moral biti, preden so ga zajebale prave »barabe v naših vrstah«, tisti gnoj Lenin in ostala tolpa plačancev iz nemških agentur.
In nato svetovna revolucija. Nova civilizacija, nova pravična družba.
Vse je bilo, kot pravim, skrbno organizirano, vse razen ene same stvari: ogromnega tipa, ki se je motal okoli gigantskega nosilnega stebra Evrodoma. Najprej sem pomislil, da je kdo od Putinovih Nočnih volkov, ko pa sem se približal, mi je zastal dih. Tega človeka poznam! Požvižgaval si je in na steber pritrjeval paket razstreliva, ko sem se mu približal izza hrbta.
»Ne delaj tega, Ervin!« sem rekel v tekoči slovenščini.
Nadaljevanje poznate: pojasnil je, da se je odločil maščevati Evrovizijo, zadnji ideal, v katerega je še verjel. Trapasti evroidealisti, sem pomislil. Seveda mu nisem povedal, zakaj sem tam. Prodal sem mu zgodbo o varovanju Laibacha in mrzlično razmišljal, kaj storiti. V tistem so se pojavili tipi iz Putinove varnostne službe. Takoj mi je kapnilo, da so pravzaprav spremljali Ervina, ker jim je bil sumljiv. Ervinu je uspelo le še zatuliti »ubiiit ću te jer te voolim…«, pritisnil je na gumb in odvrgel detonator. Vse je uničil. Čeprav je bil prizor, to priznam, veličasten.
Na sodišču se je relativno gladko izvlekel – trdil je, da je Cecin oboževalec – mi pa nismo imeli šans. Našli so orožje, načrte, skice, sezname. Do jutra so vse polovili. In Laibach in Predraga in Viktorja. In Gorana in Bureta. Vsi smo pristali na Soloveških otokih. Ti iz Laibacha so se na koncu izvlekli, češ da je šlo za njihov umetniški koncept in da so bili instrumentalizirani. Jani Novak se je rešil zadnji. Preko njega pošiljam to pismo.
Seveda nisem jezen na Ervina. Žal mi je samo svetovne revolucije.
Še vsako so nam zajebali trapasti evrovizijski idealisti.
