Nizozemec je kajpak precej bolj razvpito ime, tudi zaradi svojega sodelovanja z newyorškim filmskim režiserjem in glasbenikom Jimom Jarmuschem. Po poklicu je sicer klasičen lutnjar, ki sklada za baročno lutnjo in z njo nastopa, vendar se ne brani drugih strunskih glasbil, zlasti električne kitare, če govorimo o duetih z režiserjem. Prav v vsem, kar počne, je temeljit redukcionist, ki prislovično baročno razkošje in gosto ubranost lutnje zvede na minimalno pojoče ogrodje, statične, natančno obrane arpeggie s skromno odmerjenimi okrasi, ki ravno zaradi redke posejanosti dobijo poseben značaj. Lutnja je še zmerom impozantno brenkalo, obteženo z dolgom preteklosti in svojo vlogo v svetu »klasične« glasbe, Wissemu pa jo je uspelo odpeljati iz tega sveta, jo, eksotično vzvišeno in oddaljeno, kot je videti, pripeljati v intimnejše manjše prostore in ji podeliti navaden, tuzemski blesk za novo, mlajšo publiko, ki rada »tripa« na te danes spet aktualne statične melodično-harmonske odvode. V njihovih skromnih, a pomenljivo naglašenih tonih se išče – in tudi tava. To enostavnost z minimalnimi variacijami je lutnjarju uspelo prevesti v kratek meditativen koncert, ki na koncu lebdi nekje v zraku; v toku konkretnega zvenenja je zlahka zapomljiv, a takoj pozabljiv, ko mine. V tem bolj ali manj deli usodo vseh današnjih spogledovanj z minimalnim in minimalističnim v glasbenem svetu.
Bolj intriganten, celo bolj pristno »darkerski«, vsekakor pa neposredno izrazen je bil nič manj kratek, a hudo intenziven koncert Ida Bukelmana, ki je ob kitari igral še na razna tolkala in druga zvočila. Primerjava se nakazuje. Lutnjar je referenčno bogastvo glasbila zožil, kitarist pa je svoje glasbilo s kovinskimi strunami, ki slovi po ljudski preprostosti in hitri naučljivosti, preobrazil v ranljivo zver, ki se kar upogiba in ječi ob neštetih prijemih, trzajih, brutalnih udarcih, iskanjih zvenskih nians, izvabljanj flažoletov. Vendar je na koncu tudi iskalski Bukelman pravzaprav igral en sam dolg neskončen, ekspresiven komad, kjer ves strunski pantonalni arzenal izpričuje bazično bluesovsko naravnanost. Bukelman zveni kakor osamljeni bluesman ali nomad iz puščave, ki se ne znajde in zaradi tega trpi v urbanem izraelskem miljeju. Ne sodi vanj. Prijetne harmonije z akordi so zanj španska vas, v trganju in sprehodih po basovskih strunah kitare pa je blizu modalni igri tradicionalnih muzik, le da so tonski modusi povsem moderni, z nekaj zadržki avantgardni ali vsaj proti toku. Koncert nizozemskega temačneža si je ogledalo približno 40 glav, izraelskega osamljenca pa ducat. Kontrast med njima ne bi mogel biti večji, a bila je tudi bizarna bližina.
