Psi brezčasja se začnejo tako kot denimo Ujemite Carterja ali vsaj še nekaj desetin drugih kriminalk, torej s protagonistom, tukaj Rokom Osterbergom (Primož Vrhovec), ki se od nekod po daljšem času vrne v svoje mesto, ker so mu ubili brata. Toda podoben je samo začetek, v nadaljevanju pa je film povsem drugačen tako od Ujemite Carterja kot od desetine drugih kriminalk. To ni film maščevanja, kar med drugim pomeni, da dobro shaja brez nasilnih akcijskih prizorov. Celo tako dobro, da bi si včasih želeli, da se manj pove z besedami, bodisi tistimi v dialogih ali pa v pripovedovalčevem komentarju. Toda položaj je takšen, da so dejanja lahko samo jezikovna, vendar v različnih »modusih«: to so bodisi svarila, kot je »nasvet« policijskega inšpektorja Kramerja (Niko Goršič), naj Osterberg ne raziskuje umora svojega brata, ki je bil kriminalec, grožnje, kot jo, zavito v cigaretni dim, v Osterberga piha mafijec Džango (Predrag Mitrović), žensko zapeljevanje na ravni ne toliko »fatalne« kot banalne mrhe Katarine (Vida Breze), bordelske informacije ali pa predsmrtna izpoved Spaskega (Ivo Barišič). Rok Osterberg torej niti ne more biti kakšen akcijski lik, saj ne ve – in tudi nikoli ne bo izvedel –, kdo je ubil njegovega brata, kolikor pa vendar vztraja v poizvedovanju, je lahko le neke vrste komunikacijski kanal, po katerem se razkriva mestna greznica v obliki tesne povezanosti med kriminalom, policijo, biznisom in politiko. »Naddeterminanta« te gnojne zmesi je res biznis v osebi lokalnega mogotca Kovača (Radko Polič), toda njena resnica je pornografska, kar zadeva zločin, pa policijska.
Psi brezčasja so posneti v Velenju, toda po zaslugi kadriranja in filmnoirovskega chiaro-scuro (direktor fotografije je Vladan Janković) se to nikjer ne pozna, morda le po pokopališču, ki je v filmu sploh eden redkih eksterierjev – in čisto prav je, da je »avtentičen«, saj v tej kriminalki nadomešča prizore smrti. Večina prizorov torej poteka v interierjih oziroma v mračni topografiji in ikonografiji zakajenih lokalov, podzemnih garaž, bordelskih hodnikov, policijskih in bolniških sob, v precej klavstrofobični, tesnobni in labirintni atmosferi, s katero poskuša film doseči neki »brezčasni univerzum« vsesplošne sprijenosti z dodatkom ustrežljivosti zlu in preračunljivosti. Ta svet mora biti nekje v zelo globokih krogih pekla. Le jezik izdaja, da je ta univerzum slovenski.
