Tudi ta film Žige Virca Houston, imamo problem! ima svoj filozofski orakelj, poosebljen v Slavoju Žižku, ki pravi malo drugače oziroma govori prav kot orakelj, torej dovolj dvoumno in paradoksno (»tudi če to ni bilo res, je na neki način vseeno res«), da ne skali verjetnosti filmske godbe, ki govori o tem, kako je nekdanji jugoslovanski šef Josip Broz - Tito leta 1961 Američanom skrivaj prodal vesoljski program. A ne gre le za verjetnost, ta zadostuje za fikcijo, medtem ko gre temu filmu za to, da svojo zgodbo predstavi tako, kot da se je res zgodila. Ali vsaj tako, da bi jo sprejeli ne le privrženci konspirologije (zanje to ni težko), marveč tudi neverni Tomaži.
Takšen »zgodovinski« film seveda potrebuje zgodovinarja oziroma mladega Američana, ki se predstavi kot zgodovinar in v arhivu odpira predale, v katerih naj bi bili »dokumenti« o tej jugoslovanski vesoljski zadevi. Vidimo pa samo en dokument: skice slovenskega pionirja kozmonavtike Hermana Potočnika - Noordunga iz njegove knjige Problem vožnje po vesolju. In ta dokument je tudi vir vse zgodbe, kot jo začne napletati ameriški »zgodovinar«, Žiga Virc pa režirati s pomočjo arhivskih posnetkov. Ko je Tito izvedel za te Potočnikove raketne načrte, je začel razmišljati – in arhivski posnetek ga pokaže globoko zamišljenega –, kaj ko bi v Jugoslaviji, ki je bila izobčena iz vzhodnega bloka, ni pa hotela v zahodnega, razvili vesoljski program. Nato nastopita še »zgodovinski priči«, ki potrdita, da se je to, kar si je Tito zamislil, tudi začelo uresničevati.
Ena »priča« je slovenska, to je gospod Hafner, ki pravi, da je bil pri tem vesoljskem projektu zadolžen kot oficir varnostne službe – in najbrž je vsakemu, ne le starejšemu gledalcu jasno, da se Udba ne bi ukvarjala z nečim, kar ne bi obstajalo, zato je tudi z vidika vizualnega »dokaznega« gradiva dovolj, če pokaže le neko jamo v hribu, kjer se je nekoč skrivalo vojaško letališče. Druga »priča« je Ivan Pavić, ki živi v Teksasu, sedi na invalidskem vozičku in pravi, da je eden izmed 26 raketnih inženirjev, ki jih je Tito poslal v ZDA, ko so tam odkrili, da je ta jugoslovanski vesoljski program, ki so ga kupili, »navadno sranje«. Žižek tukaj pripomni, da bi se Američani pravzaprav lahko čudili le temu, da bi jugoslovanski vesoljski program res deloval. Dobro, ta raketni inženir je malo sumljiv, zato pa je z njim povezana ekscelentno melodramska zgodba, v kateri neka Beograjčanka v tem inženirju po več kot pol stoletja spozna svojega očeta, ki ga je imela za mrtvega. Nič čudnega, saj je nekje na otoku Pagu res nagrobnik z njegovim imenom.
Kot je znano, spomni Žižek, je bila maroška Casablanca vedno kulisa za sumljive posle. In prav v Casablanci se je tudi izvršila tajna prodaja jugoslovanskega vesoljskega programa Američanom, ne da bi maroški kralj, ki ga je Tito obiskal, o tem kaj vedel, ker je s Titovim Galebom plula še ena, tovorna ladja, ki je raketno ropotijo iztovorila v ameriškem oporišču, razlaga udbovski oficir. Ampak ta reč se je Titovi Jugoslaviji grdo maščevala. Zakaj? Ker Američani ne poznajo heca, ko gre za denar. Za ta jugoslovanski »vesoljski program« so dali dve in pol milijarde dolarjev in dobili »navadno sranje«. Kennedy je ponorel, a so ga v Dallasu prej ubili, preden je proti Jugoslaviji kaj ukrenil. Johnson je rekel, da bodo ta denar spremenili v jugoslovanski dolg, ki ga je Tito poskušal odplačati z izvozom jugov v ZDA, Nixon pa je imel vsega že dovolj in je najprej zagrozil z bombardiranjem Jugoslavije, nato pa je naročil Cii, naj pripravi načrt za destabiliziranje te »usrane« države. Ko je ni bilo več, so jo tudi bombardirali, najprej pa prav tisto avtomobilsko tovarno Zastava, ki je delala juge.
Skratka, Jugoslavija je izginila, ker si je Tito izmislil vesoljski program in z njim »nategnil« Američane. Če ta teorija ameriškega »zgodovinarja« drži, potem gre v Houston, imamo problem! pravzaprav samo še za eno fiktivno verzijo ali »dober vic« o propadu Jugoslavije. In ta verzija malo vleče na Untergang (film o zadnjih dnevih Hitlerja), seveda le s svojo poanto, ki hoče reči (in to ne le s kletvico, ki jo »raketni inženir« pljune na Titov grob), da je za propad države kriv sam njen šef.
