Prvenec Zorana Benčiča, znanega kot frontmana skupine Res Nullius, črpa iz tradicije "hard boiled" in "noir" kriminalk.

Svojega prvoosebnega junaka, drznega, okorno šarmantnega in nekoliko trpečega Roka Osterberga, Benčič umešča v predapokaliptično vzdušje temačne urbane džungle, popolnega moralnega razkroja in sprijenega častihlepja. Podganje mesto sicer premore še nekaj izluščene patine iz črno-belih filmskih spominov na dolge točilne mize z visokimi stoli, barmane z metuljčki in brezhibno urejene fatalke. Imena junakov - Štajner, Kramer, Bach, Spaski itn. - se skladajo s tem anacionalnim žanrskim okoljem, Benčič pa streže z jedrnatimi, odrezavimi in efektnimi povedmi, primerjavami, ki so v skladu z razpadajočo urbano beznico, kot sta "nebo je imelo obraz verižnega kadilca" in "popoldne je bilo mlačno kot slaba pijača".

Osterberg raziskuje umor svojega brata in pri tem spozna dober del mestnega podtalja ter večkrat dobi krvav nos, a se kljub temu ne približa razkritju. Odgovor nam zato poda drugi pripovedovalec, Robert Polak, prebrisani policaj, ki primer razreši v pičlih petih korakih, a nam je takoj jasno, da ne Osterberg ne kdo drug ne bosta prišla do informacij, ki jih Polak izve s tleskom korumpiranih prstov. Slabi fantje tukaj zmagajo, in v "trdokuhani" kriminalki to ni nič novega, toda Benčič nam ne da niti tiste osnovne potešitve, ko vsaj glavni junak spozna resnico. Breizhodnost korumpiranega okolja je tako še dodatno poudarjena in, čeprav zveni nenavadno, bi lahko rekli, da z namenoma razvodenelim koncem ta kratkočasni, napeti in dobro spisani roman celo pridobi vrednost.