Matej Nahtigal: Že med branjem mi je bilo jasno, da je to knjigo napisal nekdo, na katerega je imel film, zlasti film noir velik vpliv. Že sam roman je bil torej zelo »filmski«. Mislim pa, da je vseeno največji uspeh romana njegov jezik, ki ustvari popolnoma svojevrsten svet. Ko sem Zorana vprašal, kako mu je to uspelo, mi je rekel, da je moral pol slovenskega besednjaka zavreči ali ga drugače uporabiti. To je »hardboiled« slovenščina. Skratka, izsledil sem Zoranovo številko, ga poklical, on je privolil in začela sva se ukvarjati s scenarijem.
Ki so ga na filmskem centru zavrnili.Nahtigal: Tako je, dobili smo komaj kaj točk. Velike zasluge za to, da smo film sploh posneli, ima producent Tomi Matič – on bi vam lahko več povedal o tem, kako je pridobil Viba film, ki nam je dal tehniko, in RTV, ki nam je posodila kostume, ter Mladinski center Velenje. Midva o teh produkcijskih rečeh ne veva nič in se s tem niti najmanj nisva hotela ukvarjati: sva imela dovolj dela s samim filmom. Vsak od nas treh je igral s svojimi žetoni, a za skupni cilj.
Zoran Benčič: A da ne bi mislili, da zaradi teh zavrnitev kaj jadikujemo. Mi smo avtsajderji z jasno idejo. Brrr, zelo nevarno.
Nahtigal: V filmu, kot ste videli, nastopajo znani, manj znani in skoraj povsem neznani igralci, vsi pa so privolili v sodelovanje, ko so prebrali scenarij, čeprav so vedeli, da bodo honorarji mizerni, če sploh bodo. Predvsem Velenje je pokazalo neverjetno držo in brez takšnih ljudi se tak projekt ne bi mogel izpeljati.
Se scenarij drži knjige?Benčič: Treba je bilo izločiti nekaj likov in dogajanje bolj strniti, toda duh knjige je ohranjen. Lahko rečem, da sta film in knjiga zelo kompatibilna. Nekje sem prebral intervju z nekim italijanskim scenaristom, ki je dobro rekel: scenarij je trikrat napisan, prvič pred snemanjem, drugič med snemanjem filma in tretjič v montaži. Točno tako je bilo pri Psih brezčasja. Ko sva pisala scenarij, še nisva vedela ne kdo bo igral like ne kje, na katerih lokacijah bodo prizori posneti. Ko smo začeli snemati, smo morali scenarij vseskozi prilagajati, zdaj zaradi produkcijskih možnosti, zdaj lokacijam – vse so realne, včasih pa je bilo treba tudi kakšen lik prikrojiti igralcu. Montaža je nov pogled. V montaži sva tako scenarij kot ves film še enkrat ali šele prav naredila. Montaža je bila najdaljši proces.
Izhodiščna situacija – protagonist Osterberg, ki je obenem pripovedovalec, se po daljšem času vrne v svoje mesto, kjer so mu ubili brata, in poskuša izvedeti, kdo in zakaj – je precej klišejska. Potem res vse poteka kot v kakšnem filmu noir, toda niti najmanj klišejsko. Protagonist na primer ničesar ne reši s kakšno akcijo.Benčič: Če me kaj ne zanima, so to akcijski prizori. Kar še ne pomeni, da ne obožujem Sama Peckinpacha.
Nahtigal: Še preden sva začela pisati scenarij, sva sklenila, da bo to triler brez strelskih obračunov in vsakršnih hrupnih akcij. Glavni so liki, njihovo orožje je komunikacija. Večina filma se dogaja v zaprtih prostorih, veliko je bližnjih planov.
Kar včasih deluje prav klavstrofobično, celo v prizoru, kjer protagonist obišče bordel.Benčič: Ta prizor v bordelu je bil že v knjigi zamišljen kot neka kafkovska varianta. Meni je to fina blaga seksi scena. Ne vem, mogoče nekaj ni v redu z mano. Film se res večinoma dogaja v interierih. To je film dialoških konfrontacij. Ni karabink, pri nas je pravi BANG v pogledih.
Nahtigal: Protagonist je neke vrste pasivni mož akcije, kar pa ne pomeni, da se boji pokazati »cojonas«.
Potem ko ga z nekaj udarci položijo, se v offu oglasi drugi lik, policijski inšpektor. Je bila to scenaristična domislica ali je tako že v romanu?Benčič: Mogoče se nam je zdelo, da je tega offa preveč, in smo tipa utišali. Ne, ne, tako je že v romanu. Obstajajo zajetne kriminalke, ki šele po 300 ali še več straneh na koncu razkrijejo, kdo je storilec, morilec. Nismo igrali na to karto. Nismo imeli namena narediti »whodunit« filma.
Umor ostane policijska »skrivnost«. Nemara je prav v tem posebnost slovenskega filma noir.Benčič: Zame je najboljša noir finta konec filma. Malo fatalizma nikoli ne škodi. V fikciji, seveda, toliko, da se človek zamisli.
Če je to porogljivo, je tudi pesimistično.Nahtigal: Ne eno ne drugo. Z Zoranom sva prepričana, da darvinizem vlada tudi v družbi. Zmeraj se najde kakšen večji ali bolj prekanjen morski pes.
Ampak ta ni politik, čeprav se film dogaja v času županskih volitev.Benčič: Tako je. V filmu politika ni, toda vse se je zgodilo in se še dogaja zaradi njega. Če hočete malo grobe stvarnosti – koliko pa so ti ljudje v današnjem času v resnici pomembni? Zakaj bi potem v filmu izgubljali čas z njimi? Politik je neke vrste hitchcockovski McGuffin.
To pa ni ravno slovensko. Sicer pa je ves film samo slišati slovensko.Nahtigal: Film govori bolj o sistemu, v katerem se vse dogaja. Ta umazana zgodba bi se lahko dogajala kjer koli. Z direktorjem fotografije Vladanom Jankovićem sva se zato odločila, da jo bova tako tudi posnela.
