Canski filmski festival se je v varnostnem smislu začel presenetljivo umirjeno, brez posebno strogih kontrol na vhodih v festivalsko palačo. Kar vsaj deloma pomeni, da je bila medijsko odmevna protiteroristična akcija specialcev nekaj dni pred začetkom (tudi) dobro načrtovan šov. V kolikšni meri bo stanje stvari v Franciji vplivalo na povečano koncentracijo turistov, bo pokazal konec tedna, toda novinarjev in distributerjev s filmske tržnice, kot kaže, ni nič manj kot običajno, vse v kontekstu Predstave, ki mora – ne glede na vse – teči naprej.
Festival je v prepoznavnih jazzovskih tonih odprl Woody Allen s filmom Café Society, manjšo zmešnjavo, kakršnih smo bili od njega zadnje čase vajeni. To je film z jasno idejo, o čem hoče govoriti, žal pa je prenapolnjen s kopico likov in situacijske komike, ki decentralizirajo osrednji motiv, allenovski »kulturni trk« med zahodno in vzhodno obalo. Zgodbo je postavil v zlato dobo Hollywooda, pozna trideseta leta, ko se nadebudni Jesse Eisenberg kot potrčko znajde v stričevi losangeleški igralski agenciji, se zaljubi v njegovo tajnico in ljubico (Kristen Stewart), že napove poroko, nato pa razočaran ugotovi, da bo vseeno odšla s stricem. In se vrne v New York, kjer postane kralj nočnih klubov.
Allen se je po dolgem času vrnil h konstanti, ki je pred dvajsetimi in več leti naseljevala vsa njegova dela: »židovska motivika« in močan materinski lik, ki ukazuje vsemu, kar leze in gre, sta močno prisotna vse od trenutka, ko se dogajanje vrne v Brooklyn.
Neverjetna sedmina
Tekmovalni program se je začel presenetljivo, z dvema precej radikalnima ali vsaj nevsakdanjima filmoma. Oba režiserja – Romun Cristi Puiu in Francoz Alain Guiraudie – prvič tekmujeta v Cannesu, oba pa gojita tako nekonvencionalen filmski jezik, da ju je skoraj nemogoče kategorizirati. Puiu, ki je s Smrtjo gospoda Lazarescuja (2005) trasiral pot romunskemu novemu valu, je v skoraj triurni Sieranevadi združil elemente družinske drame, črne komedije in kammerspiela, vse pa postavil v kontekst sedmine, ki jo Romuni štirideset dni po smrti organizirajo še enkrat. Številna družina se znova zbere v socialističnem stanovanju preminulega patra familias, toda izkazovanje časti pokojniku je zgolj izhodišče za oživljanje starih zamer in konfliktov, medgeneracijskih šumov, obsesij s teorijami zarote in tako dalje.Osrednji element je poleg človeka – čas. Ne le da film teče v realnem času, čas tudi gospodari kompleksni situaciji, ki naj bi se sklenila s slovesno večerjo. In prav čakanje na večerjo, ki se kar noče začeti, ker neprestano nekoga čakajo (najprej župnika, da pride, nato vsiljivca, da odide!), postane komično gibalo filma, ki je po absurdnosti primerljiva samo še s kakšno Buñuelovo klasiko, na primer Angelom uničenja (1962), v katerem gostje po imenitni večerji nikakor ne morejo zapustiti prostora! Sieranevada je vrhunska dialoška enodejanka, v kateri stanovanje nastopa v vlogi romunskega (zgodovinskega) mikrokozmosa in norišnice hkrati.
Med bajko in homoerotiko
Drugi »neznani leteči predmet« je podpisal Alain Guiraudie s filmom Rester vertical, ki bi ga lahko prevajali Ostati pokončen, lahko pa tudi Erekcija. Guiraudiejevi filmi so bili vedno prepojeni z nevsiljivo homoerotično komponento, obenem so igrivo koketirali z bajkami, legendami in miti. Še več, v zgodnjih filmih je režiser iznašel alternativne svetove z lastno govorico, moralno-pravnim sistemom, valuto... Da spolnost in narava tvorita potentno predstavo sveta, je Guiraudie znova dokazal s pričujočim filmom, katerega vsebino je nesmiselno obnavljati. Zadostuje naj uvodni prizor, znova sposojen iz bajke, ko v idilično pastoralo prijezdi princ, ki očara pastirico in njenega deformiranega očeta. Njun novorojenček potem hitro ostane brez mame, »princ«, sicer filmski scenarist brez prave inspiracije, pa navezuje stike z bolj ali manj koloritnimi liki, sam vzgaja malčka in pred zlobnimi volkovi brani čredo ovac. Enkrat vmes nekemu bolnemu starcu še asistira pri samomoru – v prizoru, ki je tako homoerotično spektakularen, da bo šel v anale spolne reprezentacije na Francoskem. Guiraudie je že nekaj časa najbolj sveže ime sodobnega francoskega filma. Lepo je videti, da ga je sprejel tudi A-festivalski esteblišment.
