Festival v Cannesu se počasi bliža koncu, stavnice z napovedmi o dobitnikih nagrad so pregorele, kritiški konsenzi se vse bolj lomijo. Na nobenem drugem festivalu A-kategorije (kaj šele drugje) zasluženi ali nezasluženi dobitniki niso tako strastno komentirani in nikjer drugje sedma sila tako silovito ne sesuva festivalske direkcije kot v Cannesu.
Vprašljivi kriteriji selekcije
Letos se je direktor Thierry Fremaux ustrelil v nogo že mesec dni pred začetkom, z izjavo na tiskovni konferenci, da se mu zdi tekmovalni spored »drzen, poln filmov, ki si upajo«, pa je kaj hitro postalo jasno, da smo te filme (znova) našli predvsem v stranski sekciji Štirinajst dni režiserjev, ki program izbira neodvisno od uradne administracije. Mnogi tekmovalni filmi letos so naravnost porazni (na primer Van Santovo Morje dreves, Garronejeva Zgodba zgodb, Niclouxova Dolina ljubezni), znova se izkazuje, da Fremaux filme delegira predvsem po principu zvezdniškega potenciala ali – kakor temu rečemo ljubkovalno – »polnjenju rdeče preproge«. Van Santov primer je v tem smislu karakterističen in pomenljiv – tudi za nazaj. Gre za preteklega festivalskega lavreata (zmagal je s Slonom leta 2003), ki je s pošastno slabim filmom prišel v konkurenco, ker v njem pač nastopa zelo vroč poster boy Matthew McConaughey. Ko je pred nekaj leti isti režiser v Cannes prijavil majhen film z najstniškimi naturščiki (Paranoid Park, 2007), je bil potisnjen v drugokategorni program Poseben pogled.
Predvsem pa bo moral festival razmisliti o zdaj že vulgarnem privilegiranju francoskih world sales podjetij, ki jim je dopuščeno, da na festival spravijo vsak škart, ki ga kot prodajni agenti zastopajo. Pet francoskih filmov v tekmovalnem sporedu (več kot četrtinski delež) naj bi sugeriralo domačo kvalitativno nadvlado, čeprav je realnost hudo žalostna; novi/mladi francoski film je daleč od stare slave, kar potrjujejo tudi mnoga izbrana dela iz sekcije Poseben pogled: čista povprečnost. Kar ne pomeni, da so Francozi pozabili delati zanimive filme, veterani (Arnaud Desplechin, Philippe Garrel) še vedno žarijo, a kaj, ko so potisnjeni na festivalsko obrobje.
Kritiki naklonjeni Carol
Kako torej kaže kandidatom za zlate palme? Žiriji predsedujeta brata Coen, cineasta z afiniteto do cinizma, skrajno črnega humorja in teatra absurda. Kar pomeni, da bi jima moral biti Jastog (Lobster) Jorgosa Lantimosa pisan na kožo. Tudi Sicario, izjemen triler o ameriškem boju proti mehiškim narkokartelom, se (čeprav ne premore humorja) dokaj sklada z njuno predstavo o sodobnem filmu. Kanadski avtor Denis Villeneuve je potrdil status enega najzanimivejših (in neupravičeno spregledanih) sodobnih cineastov, saj se uspešno spopada s številnimi žanri in tematikami. Mehiški narkokarteli in ameriška vojna proti drogam so že ponujali navdih za kopico filmov, večinoma srednje uspešno. Zdaj se zdi, da je Villeneuve v svoji prvi ameriški produkciji stvari postavil na svoje mesto. Sicario je trd, napet triler, postavljen na mehiško mejo, kjer ni jasne ločnice med dobrimi in slabimi, ne pri zlikovcih in še posebej ne pri ameriških organih pregona. Prav razdelava odnosov in notranjih trenj med različnimi ameriškimi organi (FBI, Cia, vladni agenti) je najatraktivnejši in najdrznejši aspekt Sicaria; vsak operira v skladu z lastnimi interesi in ambicijami, če je treba, tudi nelegalno. V tem svetu mačistične tekmovalnosti, zadrževanja informacij in manipuliranja se znajde »zelena« agentka FBI (izvrstna Emily Blunt), ki spozna ne le brutalnost kartelov, temveč enako drzne metode ameriških operativcev.
Na kritiških lestvicah zanesljivo vodi Haynesova fifties melodrama Carol, precej visoke ocene imata tudi Nanni Moretti (Moja mama) in Laszlo Nemes (Saulov sin). Velika neznanka je predvsem Madžarov film o Auschwitzu tik pred osvoboditvijo, prvič zaradi tematike, drugič, ker gre za prvenec. Kakor vemo, se uradne žirije s prvenci zadnjih deset let niso mogle ukvarjati, ker jih v Cannesu preprosto niso spustili v konkurenco, zato nihče ne ve, kako se bo žirija obnašala v tem primeru. Kdo ve, morda bomo po letu 1989 in Stevenu Soderberghu prvič dobili zmagovalca debitanta, kar bi bila lepa osvežitev zatohle, uniformirane in precej predvidljive fešte. Brata Coen bi vsekakor znala presenetiti, ne nazadnje sta nekajkrat že opozorila, da zmoreta ceniti evroazijsko ezoteriko, kar je duhovito ilustriral njun kratki film World Cinema (2007), malo posvetilo Turku Nuriju Bilgeju Ceylanu in filmu Podnebje. Kakor koli, vse bo jasno zelo kmalu.
