Medtem ko v Cannesu uživamo v privilegiju tehnično perfektnih filmskih projekcij, je lučaj stran, v objemu filmske tržnice, ob koncu tedna potekala zanimiva debata. Tema so bili novi načini filmske distribucije in konzumiranja filmov, zato se je med ključnimi govorci znašel Ted Sarandos, eden vodilnih mož pri Netflixu, hitro naraščajočem imperiju spletnega distribuiranja avdiovizualnih vsebin. Pesimisti že dojemajo Netflix kot novega znanilca smrti kinematografske izkušnje, sploh ker se je v zadnjem času vrgel tudi v filmsko in serijalno TV-produkcijo. Sarandos po drugi strani miri strasti in trdi, da ne nasprotujejo kinematografom (»We're pro-movie«), meni pa, da je način distribucije, ki še velja, povsem zastaral, češ: zakaj bi film še vedno moral najprej v kino, čez nekaj mesecev na blu-ray in VOD ter šele čez leto ali dve na televizijske programe?
Netflix že agresivno spreminja tovrstno logiko, predvsem za filme, ki jih sam odkupi za distribucijo, obenem pa spreminja tudi način razdelitve inkasa. Kam bo šla vsa zadeva, bo pokazal čas, je pa z izjavo, da se za odkup pravic in produkcijsko podporo odločajo (tudi?, izključno?) na podlagi računalniških algoritmov, že odgovoril na marsikatero vprašanje, skratka, art filmi oziroma »drugačne vsebine« ne bodo prioriteta giganta, ki postaja audiovizualna inačica Amazona.
Z absurdom nad anomalije
Nazaj k filmom. Mentalni teritorij Yorgosa Lanthimosa je zdaj že znan vsakomur, ki se je vsaj bežno spoznal z novim grškim filmom. Njegove zgodbe se dogajajo v nedoločljivi bližnji prihodnosti, nekakšni absurdni distopiji, kjer so junaki na videz brez izhoda ujeti v strogo kodificiran režim. Takšno okolje predstavlja obmorsko letovišče, kamor vozijo ljudi brez partnerjev; eden takšnih je naš junak (Colin Farrell), ki mu ob prihodu razložijo pravila: v 45 dneh si mora najti partnerja (»homo- ali heteroseksualnega; bi- smo ukinili lansko poletje«), sicer ga bodo spremenili v žival po lastnem izboru in spustili v naravno okolje.
Junak brez imena v tem sterilnem okolju, kombinaciji sanatorija, sindikalističnega resorta in »terase«, neuspešno išče partnerico, tik pred iztekom roka pa tudi izhod iz bizarnega konstrukta za posiljeno zbliževanje čustveno otopelih ljudi (»Če vajino razmerje ne bo delovalo, vama bomo dodelili otroka; to običajno pomaga«). Lanthimosa nasprotniki radi odpišejo kot emocionalno nedovzetnega avtorja, kar morda drži, kot tudi drži, da ima kljub vsemu vedno kaj konkretnega povedati o anomalijah sveta, v katerem živimo. Jastog (The Lobster) je režiserjeva variacija na resničnostne šove in obsedenost družbe s popolnostjo, Colin Farrell pa sodobna inačica THX-1138, lika iz istoimenskega prvenca Georga Lucasa.
Desplechin tokrat kot Assayas
Ni jasno, zakaj je uradni Cannes zavrnil zadnji film Arnauda Desplechina, ki je mesto nazadnje našel v sekciji Štirinajst dni režiserjev. Trije spomini na mojo mladost (Trois souvenirs de ma jeunesse) je čudovita zgodba o odraščanju v osemdesetih letih, film o treh dragocenih spominih Paula Dedalusa (Mathieu Amalric), ki se po dolgih letih dela v srednjeazijskih republikah nekdanje Sovjetske zveze vrača v Francijo. Dedalus se spominja odraščanja v Roubaixu, materine smrti pri enajstih, očeta, ki se kot vdovec ni več sestavil, šolskega potovanja v Minsk in amaterske tajne operacije za ruske Jude, predvsem pa se spominja Esther, vaške fatalke, promiskuitetne dekline, ki je brez moralnih zadržkov osrečila kopico lokalnih fantov, čeprav si je Dedalus ves čas domišljal, da njeno srce pripada le njemu. Desplechin, vodilna sila generacije francoskih režiserjev z začetka devetdesetih let, se je znašel na teritoriju Olivierja Assayasa; to je brzeča, verbalno iskriva, s pop glasbo nabita variacija na bildungsroman, ki poskenira vse konstante razgibanega adolescentnega vsakdana, predvsem pa film, ki duhovito artikulira tegobe spolnega dozorevanja in generacijskega rivalstva.
Ob zadnjem filmu Nannija MorettijaMoja mama (Mia madre) je malce težko zbrati misli, saj združuje komaj združljivo – skrajno intimno dramo o umiranju in elemente komedije o ustvarjalnem procesu, konkretno, snemanju filma o socialni krivičnosti in nebrzdanem kapitalizmu. Morettijeva levičarska agenda je tule jasno artikulirana, preseneča predvsem dejstvo, kako nevsiljivo jo je znal vtkati v pripovedni lok. V središču tega čustvenega viharja stoji režiserka, ki se po eni strani z bratom (igra ga Moretti) poslavlja od matere, po drugi pa komaj kroti nekompetentno filmsko ekipo in bahaškega ameriškega zvezdnika (»Delal sem s Kubrickom, odpustil me je«). Moja mama je malce neenotna, a iskrena in zadržano sentimentalna drama, ki oživi vsakič, ko se v kadru pojavi John Turturro v vlogi zvezdnika. Če bi imel večjo vlogo, bi mu brata Coen, s katerima je izdatno sodeloval v preteklosti (in za Bartona Finka tudi prejel igralsko palmo), utegnila celo podeliti igralsko nagrado.
