Saulov sin, debi z nagrado žirije ovenčanega madžarskega režiserja Laszla Nemesa, je nazadnje postal najbolj diskutirani film festivala, ne zgolj zato, ker je tematiziral holokavst, konkretno zadnje mesece Auschwitza pred osvoboditvijo, temveč tudi zato, ker se je njegovega prikazovanja lotil kot še nihče doslej. Brez humanističnih fanfar ali »velike freske« tragedije druge svetovne vojne, temveč s strogo omejenim pogledom. Judovski sonderkommando Saul, ki se v svetu brez humanosti odloči ohraniti človečnost in dostojno pokopati otroka, v katerem prepozna lastnega sina, je tako rekoč edini konkretni protagonist; kamera je osredotočena na njegov obraz, vse, kar se dogaja okoli njega – vključno z zaplinjevanjem internirancev, čiščenjem plinskih celic, odstranjevanjem trupel – se odvija zunaj vidnega polja oziroma je sugerirano z izjemo bogato zvočno kuliso. Saulov sin ohranja upanje v mlajše generacije režiserjev, ki v sodobni kulturi vizualne zasičenosti in tehnične izpopolnjenosti vse bolj izgubljajo stik tako z obrtjo kot z osnovnimi tehničnimi pojmi, predvsem pomenom zunanjosti polja, močjo nevidenega oziroma mehkega fokusa, ekspresivnostjo zvoka.
Zlata palma, ki bo pozabljena?
Zmagovalec Cannesa in prejemnik zlate palme za najboljši film je postal Jacques Audiard s filmom Dheepan. Ob razglasitvi smo se kar malo spogledali, že dolgo namreč v Cannesu ni zmagal tako neizrazit in povprečen film. Dheepan je solidna migrantska drama – zgodba o treh Tamilcih, ki zbežijo iz vojne na Šrilanki in se znajdejo v nemirnem francoskem predmestju, kjer divjajo spopadi med tolpami – ki prav v ničemer ne izstopa. Če ga primerjamo s canskimi lavreati zadnjega časa, lahko hitro ugotovimo, da bo v druščini izjemnih filmskih dosežkov ali kontroverznih odločitev žirij verjetno precej kmalu pozabljen.
Podobne usode bo bržkone deležen tudi mehiški film Kronično stanje (Chronic). Režiser Michel Franco je prejel nagrado za najboljši scenarij, zgodbo o oskrbniku kroničnih bolnikov (Tim Roth), ki ga neka družina najprej obtoži spolnega nadlegovanja, nato pa ga doleti kruta ironija usode. Ne vem, s čim je žirijo očaral pričujoči film, toda kvaliteta scenarija je zadnja stvar, na katero človek pomisli ob ogledu.
Igralske nagrade v prave roke
Igralske nagrade so se žiriji precej bolj posrečile. Vsesplošno hvaljena Cate Blanchett je bila spregledana, toda nagradili so njeno partnerico v filmu Todda Haynesa Carol, mladoRooney Maro, ki si je nagrado razdelila s FrancozinjoEmanuelle Bercotza vlogo v Mojem kralju). Bercotova je tako postala najbolj vidna osebnost letošnjega festivala, saj ji je poleg igralske nagrade pripadla tudi čast, da je s filmom Pokončna drža kot šele druga režiserka odprla festival.
Najbučnejšega aplavza je bil ob razglasitvi deležen Vincent Lindon, večni igralec iz ozadja, obsojen na vloge navadnih ljudi, delavcev, junakov brez posebnosti. Nekdo ga je razglasil za »francoskega Gena Hackmana«, čemur lahko samo pritrdimo; gre za klasičnega igralca, ki iz male vloge ustvari čudež, kot v filmu Zakon trgaStéphana Brizéja, kjer nastopa v vlogi… no, malega, nepomembnega delavca, ki je v ekstremnih ekonomskih razmerah prisiljen preskušati, do kod je za bedno plačilo zmožen kompromitirati svojo integriteto.
Nagrada žirije nekonvencionalnim
Preostali uradni nagradi sta prejela režiserja, ki sodita v elito svetovnega filma, a veljata za pretirano nekonvencionalna ustvarjalca, da bi lahko posegla po najvišji nagradi. O filmu Jastog, za katerega je grški režiser Jorgos Lanthimos prejel nagrado žirije, sem že poročal, tajvanski maestro Hou Hsiao Hsien pa je s filmom Morilka postal najboljši režiser. Njegova wuxia-pien minimalka je alegorična vizualna pesnitev, film spektakularnih barv in pridušenih čustev, akcijski film brez akcije, v katerem meditacijo zgolj občasno pretrgajo bliskoviti prizori mečevanja. Ta dramsko asketska ezoterika iz 9. stoletja je čas obračunavanj med dinastijami. Houjeva junakinja (Shu Qi), velemojstrica vrtenja meča, v tem nasilnem svetu velja za neprekosljivo morilko, vendar vedno znova podleže čustvom; je tragična žrtev lastne sentimentalnosti.
