»Sedem abonmajev za odrasle obiskuje okoli tisoč abonentov, v sodelovanju z vrtci in šolami pa otroški abonma razveseljuje še več kot 1200 otrok,« preštevajo v Domžalah priljubljenost in zasluge za zgledno obiskanost Kulturnega doma Franca Bernika pripišejo predvsem zagnanosti dolgoletnega direktorja Milana Mariniča, ki se je lansko jesen upokojil, a se iz kulturnega miljeja še zdaleč ne namerava umakniti. Pravzaprav ga zdaj, kot pravi, lahko zajema še z večjo žlico in nič več le v Domžalah, kjer so se mu ob občinskem prazniku za predanost nedavno zahvalili z najžlahtnejšim občinskim priznanjem.
»S premišljenim strokovnim delom v času in razmerah, ko populizem tudi na kulturnem polju vse bolj odpira vrata kapitalu, mu je uspelo vzdrževati visoko raven na področju gledališke, koncertne, filmske, glasbenoscenske in likovne dejavnosti, v Menačenkovi domačiji in Slamnikarskem muzeju pa pestrost ponudbe, ki ohranja kulturno dediščino občine,« so poudarili na občini in dodali, da je zavod vodil z jasno vizijo vse od ustanovitve, ko so pred desetletjema prenovili prostorsko dokaj omejen osrednji kulturni hram. »Že takrat so vedeli, da se v dvorani z manj kot dvesto sedeži nikoli ne bo mogoče spogledovati s komercialno uspešno zgodbo, in zavestno podprli odločitev, da se z butično kakovostjo prav to slabost izkoristi kot prednost,« je jasen Marinič. Na občini pristavijo, da je zavod ves čas njegovega vodstva intenzivno rasel, a ne po številu zaposlenih, pač pa s kulturnimi dogodki, ki so vodili v prepoznaven kulturni center.
Pet prireditev na dan
Tako so v osrednjem kulturnem hramu leta organizirali tudi po pet izbranih prireditev na dan, ki jih je na leto skupno obiskalo več obiskovalcev, kot šteje občina občanov. »Število obiskovalcev me ni nikoli vznemirjalo, naše poslanstvo je bilo vedno le kakovost,« pravi Marinič. Doda, da so skušali obogatiti življenje in razširiti obzorje čim širšemu krogu vedno bolj izbirčnih gledalcev in tako postali prepoznavni kot kulturni hram kakovostnih prireditev vseh zvrsti in žanrov za razmeroma skromno ciljno publiko. »Hkrati smo s kakovostnim programom nevsiljivo spodbujali razvoj vrednot obiskovalcev, ki so neopazno prerasli v dovolj zahtevno publiko, da je začela ta sama siliti programsko vodstvo v nove izzive in k bogatenju programa za izbrano občinstvo.«
Množičnost je lažji način
Tudi kot upokojenec Marinič še vedno stavi in prisega izključno na kakovost in ne skriva prepričanja, da lahko množičnost prej siromaši, kot bogati. »Kriza je in se pozna. Žal pa z njo preradi prikrivamo lastne slabosti in množične presežke dosegamo predvsem na račun kakovosti, kar zlahka vodi v poneumljanje. No, morda je to premočan izraz, zanesljivo pa takšna usmeritev ljudi siromaši. In zagotovo je množičnost tudi lažji način,« meni Marinič in doda, da ljudje potrebujemo in si zaslužimo več in kakovostnejše življenje. Ker pa se je že nekoliko razbremenil, zdaj umirjeno ureja tudi svoje misli in izkušnje za nazaj. »Če bom presodil, da so lahko zanimive tudi drugim, jih bom morda tudi natisnil,« pravi Marinič, ki se je v svojem, kot pravi, prehitrem tempu življenja srečal z množico izjemnih ljudi in vsrkal vase toliko njihovega znanja in širine, da je o vsem vredno še enkrat razmisliti. »Našo notranjo rast gradi in oblikuje tudi bogastvo ljudi, s katerimi se srečujemo, družimo in si izmenjujemo misli,« je prepričan.
V domžalski kulturni hram zdaj zavije morda še dvakrat na mesec, saj so mu na široko odprta vrata tudi v druge. O spremembah v domžalskem hramu pa ne želi ne razmišljati ne soditi. Kot pravi, skuša biti čim bolj neobčutljiv, saj ni nikjer zapisano, da je bila njegova pot najboljša ali edina prava. Je pa po njej stopal strateško in premišljeno, pristavi. Prav tako ne skriva, da zunaj kulturnega območja še ni našel novega izziva, zato sodeluje v pripravi monografije o pianistu Aciju Bertonclju, zajadral pa je tudi v producentske vode.
