Brez pevskega zbora v Podnartu ne mine nobena prireditev, pa naj bo gasilska, kulturna ali kakšne druge narave. Zbor trenutno sestavlja 15 pevcev, njihovi glasovi pa vsako leto odzvanjajo tudi na jesenskih koncertih v hribih. Slišali so jih že na Triglavu, na Nanosu, Snežniku, Kumu...
Pevke so odšle, pevci so ostali
»Ko sem začel peti, si nisem predstavljal, da bom to počel pol stoletja,« odkrito priznava Rakovec. Poleg njega se z najdaljšim pevskim stažem lahko pohvalita tudi Franci Primc in Anton Šolar. »Začeli smo kot mešani mladinski pevski zbor pod vodstvom profesorja Matevža Fabijana. Stari smo bili med 15 in 20 let in to nam je močno popestrilo življenje,« dodaja. »Ko smo bili mladi, drugega ni bilo,« ga dopolnjuje Branka Konc, ki je pela v mladinskem zboru, saj ga je ustanovil prav njen oče. »Zaradi petja smo odšli na Hrvaško, v Avstrijo, kar je bila takrat prava redkost,« se spominja Končeva. A vse le ni bilo tako enostavno: »Da smo bili na nastopih oblečeni enotno, je moral oče najprej z vlakom v Podbrdo, kjer je v Bači kupil blago. Pripeljal ga je v Podnart, šivilja pa nam je sešila obleke.«
Leta 1971 se je mešani pevski zbor spremenil v moškega, saj jim je začelo primanjkovati ženskih glasov. »Dekleta so se poročila, se odselila, bila zaposlena z drugimi obveznostmi,« pripoveduje Rakovec. Končeva je sicer ostala v Podnartu, a ji je učiteljevanje vse bolj načenjalo glasilke, zato je na nastopih prevzela vlogo napovedovalke. Tudi to ob mnogih lepih skupnih spominih in z njimi povezanih čustvih ni enostavno, priznava. Pevci si med seboj pomagajo tudi takrat, kadar ne pojejo. Ob našem obisku so dobre želje zapisovali na zadnjo stran velike fotografije z nedavnega jubilejnega koncerta. Eden od pevcev, brat naše sogovornice Končeve, se jim zaradi operacije v Ljubljani ni mogel pridružiti. »Upamo, da se bo kmalu vrnil in pel z nami,« so želeli pevci.
Recept za uspeh so dobri medsebojni odnosi
Marko Konc, Brankin soprog, poje že 46 let. »Sploh ne vem, kako bi živel, če bi prenehal. Glavno je druženje. Če ne drugega, po pevskih vajah pozno v noč razpravljamo o aktualnih temah.« Življenja brez petja si prav tako ne predstavlja najmlajši član zbora, 53-letni Jože Bešter (najstarejši član je star 76 let): »Ko sem se vpisal v srednjo šolo, sem potreboval hobi. Odločal sem se med folkloro in petjem in se, ker pojem od otroštva, odločil za slednje.« Janez Zupan, upokojeni ravnatelj osnovne šole v Lescah, pa se je zboru pridružil na povabilo Končeve, ki je poučevala v isti šoli. Trenutno poje kar v treh zborih – z ženo imata s pevskimi vajami zapolnjene vse večere med tednom.
Čeprav se je v zboru zamenjalo kar nekaj dirigentov, ga od leta 1980 neprekinjeno vodi Egi Gašperšič. »Prišel sem za eno leto, da bi pomagal, ostal pa sem vse do danes,« pravi. A v svoji skromnosti dodaja, da imajo zasluge za uspešno delovanje zbora predvsem pevci. »Za to, da zbor deluje že 50 let, so krivi njihovi dobri medsebojni odnosi.« A pevci povedo, da je ključnega pomena tudi dirigentova vztrajnost in doslednost. Čeprav smo jih obiskali na prvi vaji le tri dni po velikem jubilejnem koncertu, niso zapravljali časa, temveč so se lotili petja. »Moramo se pripraviti na naslednji koncert,« je pojasnil dirigent Gašperšič.
