Začela sem delati na Radiu Študent. Več kot leto dni sem pisala ocene predstav, ki jih je sedaj že pokojni urednik popravljal, ocenjeval in opozarjal, da pišem za radio in ne za tiskani medij. Ali seminarsko nalogo na faksu. Hodila sem na govorne vaje, nujni program, preden so nas, zelence, spustili v eter in začeli skromno plačevati za objavljene prispevke. Denar me ni zanimal, na legendarnem radiu bi delala tudi zastonj. Urila sem se na prvi neformalni gledališki šoli. Vse, kar me je takrat zanimalo, je bilo dogajanje na gledaliških in plesnih odrih, zaodrje, umetniški procesi v živo in teorija. Ves moj svet je bil oder. Skratka, dogajalo se mi je na polno.
Bilo je leto 1991. Potem sem postala novinarka, kasneje tudi urednica na Radiu Študent. Izpit sem naredila kasneje, faksa še vedno ne. Vpisala sem se na Gledališko in lutkovno šolo pri takratni Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Ujela sem prvi val buma sodobnega plesa in gledališča. Bilo je vznemirljivo. Od Radia Študent sem napredovala do kritičarke v dnevnikih, pisala sem za tedenske revije in časopise. (Če se prav spomnim, sem dve leti živela samo od pisanja kritik, kar je danes nepredstavljivo.) Skoraj vse razen Dela, ta je bil neosvojljiva trdnjava skrbno izbranih novinarjev in komentatorjev. Črna vdova je bila (ne)dosegljiva kot Himalaja. Ko so me povabili k Razgledom, sem se skoraj onesvestila od začudenja in časti, ki me je doletela. Honorarji so naraščali.
S Soroševimi štipendijami sem videla precejšen del Evrope, pomembne festivale, nenehno sem bila v kontaktih s kolegi kritiki od skoraj vsepovsod. Danes ob vseh povezavah nimam pojma, kje so in kaj delajo. Včasih pobrskam po starih zapisih, malo se čudim, kako sem bila pametna, včasih mi je nerodno, kakšen zapis me ponovno navduši, ostrina in vsevednost sta neznano kam splavali. Televizija me sicer ni mikala, vse to kazanje in lovljenje sekund, da pa si ne bi očitala, da nisem poskusila vsega, kar življenje ponuja, sem poklicala Bojana Kranjca in se mu ponudila za delovno silo v oddaji Studio City. »Vrgli te bomo v vodo in če boš splavala, okej, če ne – pač ne,« je bil njegov odgovor. Splavala sem. Potem je sledilo višje nadstropje nacionalke, kulturni in informativni program. Spet uvajanja, neskončne govorne in vaje iz nastopanja pred kamero nekje v kleti. Po desetih letih so me prosili, da odidem. Vmes sem urila mlade kritike in kritičarke, predavala, v tujini pogosto o domačih scenskih umetnostih.
Kljub temu da sem se ukvarjala z umetnostjo in kulturo, sem bila v kariernem maršu tudi dopisnica za tujo televizijo. Skratka, prehodila sem pot od začetnice, šla po vseh nenapisanih kriterijih do boljše plačanih del. Honorarjev, kakopak, ki so bili dobri in so mi omogočali normalno življenje. Tu in tam sem šla na službeno pot v tujino, vmes tudi nad Zvezdno mesto v približek vesolja, potem tudi v Južno Ameriko. Počitnice niso bile problem. Vmesna kratka obdobja brez denarja niso bila tako težka kot danes. Ker sem lahko dobila kredit. Danes redni honorarčki ne štejejo, kredit, tudi če bi ga res hotela, sodi med mokre sanje. Tudi lepo življenje v dvoje sodi med spomine na normalno življenje. Nič pretirano razkošnega, tu in tam vikend »z avtom v Italijo oziroma dokler tank zdrži«. Nisem razsipavala z denarjem, celo varčevala sem. Ni me skrbelo za prihodnost, bila sem utrjena, dokazala sem se z delom. Kaj sploh lahko gre narobe?!? Zdelo se je, da nič.
In je šlo v maloro. Zgodbe o 25-letnici države bodo zgodbe starejših (kako so že babice sanjale o samostojnosti), mladih in politikov. Koga zanima luzerska zgodbe neke gospe, ki ni poskrbela za redno službo in se ponoči ni piflala na pamet srednješolske snovi, da spaca neki faks? Stavila sem na kontinuirano, dobro opravljeno delo, in izgubila. Hitri izračun navrže, da sem sedaj za nekaj malega rednega in vse več občasnega dela plačana primerljivo z začetki na Radiu Študent. Delam tudi zastonj, da se mi v vmesnih conah brez dela ne strga film. Na morje grem zahvaljujoč prijateljici. Zaslužka, ko sem kot študentka prodajala rože po barih in restavracijah, raje ne štejem, ker ga nikoli več ne bom dosegla. Medijski in kulturni honorarji so bili dobri, toda nikoli tako dobri kot barski zaslužki. Saj bi stregla po barih, toda prednost imajo tisti s študentskimi napotnicami. Zaenkrat še imam dom in plačane prispevke. Preden sem kolapsnila na rob revščine, sem opravljala delo producentke, koordinatorice, sedela po raznoraznih strokovnih komisijah. Prilagodila sem se, lahko napišem učbenik, kako preživeti reven in se pri tem zabavati. Vsekakor me čaka dolgo obdobje, ko sem bom urila v tem, kako ponovno in še bolje spodleteti. Kako je pa vam uspelo v 25 letih spodleteti?
