Odhod Bowieja in Velkaverha je odprl vrata spominom na lastno preteklost. Odhodi ljubih, bližnjih pa me vedno utrudijo. Ne takoj. Vmesni čas med smrtjo in pogrebom je tektonska prerazporeditev ustaljenega dojemanja časa in prostora. Vse to se izmakne, kakor da ne obstaja. Lebdi. Stari običaji bdenja ob umrlem, poslavljanja pred pogrebno slovesnostjo in sam pogreb so za nas. Da se soočimo z dokončnostjo, postavimo piko na konec. Tako kot potrebujemo obrede vseh drugih, predvsem veselih dogodkov, potrebujemo veliko zadnjo gesto. Znajo biti katarzične. Po pogrebu sledi praznina, utrujenost, težko ali počasno vračanje nazaj. Na točko, kjer smo bili, preden nas je zapustila, preden je odšel. Seveda nikoli ni povsem isto.
Ko potem gledam fotografije za nazaj, me vedno najbolj strese ob tistih, ki so nastale v času, ko je bila ljuba, bližnja oseba še živa – a na fotografiji je ni. Te najbolj prizadenejo. Tega si niti ne razlagam, ne analiziram. Tako je. Nekaj ob njihovem nastanku je v naprej pričalo o prihodnji praznini. Susan Sontag je, med drugim, o fotografiji dejala, da so na njej vedno bodoči pokojni. Vidim jih torej tudi na tistih fotografijah, ki so nastale v času njihovega življenja in njih ni bilo v bližini.
Kruta lekcija ob smrti ljubih in bližnjih so neizrečenosti. Od odhoda do odhoda opažam, da tegobe povzročajo manko sprave. Neizrečeno, začete in ne dokončane replike. Najtežje je, opažam od pogreba do pogreba, za tiste, ki se niti skregali niso. »Še kregati se niso znali,« mi roji po glavi, ko gledam kobacanje in motoviljenje živih, ki slabo vest manifestirajo, slabo prikrivajo z nenadnim spiskom spravljivosti. Kaj vse bodo sedaj uredili, da si pokrpajo slabo vest. Hitrostne lekcije življenja ob smrti v smislu »živeti je treba tu in sedaj« se mi zdijo vedno prehitra pot do potlačitve in navidezne pomiritve. Mislim si, da bi bilo dobro, da bi si vse vrgli v obraz.
Ne glede na dejansko stanje razmerij, odnosov vedno, ljubeči in ostali, odreagiramo osebno. Zato ne preseneča, da nekrologi vedno povedo veliko o tistih, ki jih pišejo. Mrtvi pridejo prav tudi pri usahli javni prisotnosti. Sčasoma pri nekaterih pozabim, kaj delajo, kaj (ni)so dosegli, opozarjajo pa na povezanost s tistimi, ki jih ni več. Ko se, recimo, še živi politiki sami postavljajo ob bok preminulim. Priročno. Odhod je dokončen, nam pa pusti veliko »dela«. Žalovanje je lahko prehitro, dolgotrajno, najhuje je, ko ga hočejo nekateri prelisičiti. Ne gre, vedno nas ujame. Koliko in kako globoko, kdaj je prav, da ga odložimo – vse to terja dobro poslušanje sebe. Jeza še gre, jokati in se zazibati v žalosti – najtežje.
Mene je pred leti zbudil stavek, približno tako gre, da obstaja razlika med globokim in večnim žalovanjem. Večno ne bi, sem si rekla in začela dobesedno pospravljati življenje. Najprej skorajda obredno. Poslavljanje od stvari, barvanje in preurejanje preostanka življenja. Počasi, postopoma in potem se – na mehko in tiho – zgodi preobrat.
Odhodi vedno zarežejo v žive. Lahko nas povežejo ali nas na hitro, morda nevidno, postopoma, oddaljijo. Lakmusov papir, detektor povezanosti so. Karkoli se nam zgodi – ostaja skupna ljubezen do manjkajočega, naša, med živimi se oplemeniti ali zrahlja. Razblini. Skupen nam je bil tisti, ki ga ni več. Vse ostalo nas je, kot ugotovimo za nazaj, vedno razdvajalo. Nismo kot, recimo, nekatera ljudstva, ki na pokopališčih organizirajo piknike. Nismo kot ženske iz magičnih latinskoameriških romanov, ki se odločijo, kdaj je čas za odhod, in hkrati organizirajo zabavo za ostale.
Ko srečujem osamljene, tiste, ki nimajo dušnih prijateljev, ljudi za razpravljanje, me vedno skrbi, kako bodo odšli in kaj vse neizrečenega bo ostalo potomcem. Lažje se kregamo o politiki, kot pogovarjamo o življenju. Lažje je posredno ali enoplastno direktno mrcvariti nepomembnosti, kot se soočati z osamljenostjo in malimi smrtmi v vsakdanjem življenju. Lažje govorimo o seksu, kot poslušamo o revščini. Vsem postane malo nerodno, o seksu bi pa pleteničili od prvega detajla do doma sklepane psihologije. Ob domnevnih evtanazijah hitro obsodimo, o vzrokih, postopkih in ozadjih takih odločitev se pa ne bi pogovarjali.
Pogovorimo se o tistih, ki jih ni več, o našem odhodu, o bolnih, revnih, v mukah odhajajočih. O malih stvareh, ki nas veselijo in jim ne pripisujemo pomembnosti, temveč jih spregledamo kot samoumevne. Morda bi tako lažje spregovorili o tu in sedaj. Nekje je treba začeti, in zakaj ne pri koncu?
