Ko grem v center mesta, o tem obvestim skorajda vse, ki tam delajo. Sporočilo »v mestu sem« izpade, kot da živim na robu kakšne samotne vasi, ki jo redko zapustim. Še iz Ljubljane se vse redkeje premikam. Živim na robu centra mesta in hkrati v več pogledih na robu. Dolgočasnega in ponavljajočega se razloga – finance – ne bom posebej izpostavljala. Določene težave me imajo rade, navadile smo se, jaz njih, one mene in tako v nekem slabem razmerju sobivamo že nekaj časa. Tako da seznama slabega zadnja leta ne spreminjam kaj dosti. Kopi pejst od prejšnjih let. Super, tole sem na hitro odkljukala. Gremo dalje.
Toda vse kaže, da bom na moj letni obračun dodala razmerje z državo. Tega do sedaj nisem počela. Tako kot z mojimi finančnimi tegobami sva do sedaj nekako sobivali. Ne razumeva se ravno najbolje, tiho se prenašava. Pasivno in občasno konfliktno, žalostno razmerje se je razbohotilo. V skupnem seštevku so letos v državi zmagali strah (žica), nestrpnost (begunci) in laž (referendum o porokah istospolnih). Nizek nivo javne razprave, nesramni in netolerantni govor, seciranje levo-desno, nenehno prebujanje davno mrtvih, osebni napadi in osebna diskreditacija vsakega, ki ni v sozvočju z večino. Izganjanje stroke, profesionalnosti, civiliziranosti je vodilni šport v državi. Nič novega, je pa letos to športanje dobilo pospešek. In nikoli do sedaj se me ni tako zelo dotaknilo.
Zgleda, da je neupoštevanje zakona, ustave okej, če je večina za to. Laganje pred referendumom tudi, samo bolj glasen, agresiven moraš biti. Ker če večina laže, potem to ni laž. Kako res živimo, ni več pomembno. Koliko je tako ali drugače prezrtih, izbrisanih, neenakopravnih, ni več pomembno. Pomembna je nesramna, prestrašena ali ignorantska večina. Demokracija je glas ljudstva. Enostavno. Okej, zdaj vem. Živim na robu neke vasi v slabem razmerju.
Sodržavljankam in sodržavljanom želim, da se sami s sabo, med seboj in ostalimi več pogovarjajo. Saj veste, začne se s small talkom, kako si, kako se počutiš, kaj se ti je zgodilo, kaj si bral/a... Tako bi morda vedeli, kako se počutijo begunci, istospolni, revni, zlorabljeni in drugi otroci, sosedje, da ne naštevam v nedogled. Lahko se tudi kregate, dokler se pogovarjate, je upanje. Najlažje je biti nesramen, ciničen, uveljaviti svoj prav, se dreti, zmerjati in izključevati. To zna vsak. Hm, toda po podatkih analize, objavljene dan po referendumu (da ni to kak pretkan piar?), je »naša družba precej bolj medikalizirana, kot smo menili, preden smo se lotili raziskave«. Predpisovanje antidepresivov narašča. Nisem si mogla kaj, da ne bi članka brala tudi skozi opcijo nedeljskega poraza enakopravnosti in humanosti. Hm, pade moja naivna in enostavna teorija o pogovarjanju, kajti zadeti se težje pogovarjajo. Zgleda, da bo farmacija rešila državo pred državljani. Več tegobnih in omamljenih državljanov – pa bo mir. Toda na čem so tisti ta glasni in nesramni? Drogeraško nerazgledana zgolj ugibam...
Letošnjih novosti je torej kar nekaj. Do sedaj neomajna v ločevanju države in cerkve si želim, da bi šest velikih verskih maš na prvem programu nacionalnega radia pripadalo štirim največjim verskim skupnostim v državi. Ne samo dvema. Da kratka radijska oddaja Duhovna misel zaobjame vse registrirane verske skupnosti v državi. Tudi oni so manjšina. Še bom šla do beguncev, novo na seznamu, in jim pomagala, ker so tudi oni pri nas manjšina. Resda takoj gredo iz države, toda tisti dan, ko so tu, so manjšina, ki se je večina, ne da bi jih sploh kdaj srečala, boji. Evo, to so moji premiki z okopov. Z istospolnimi sem do sedaj v redu sobivala, tu ni novosti. Nasprotno misleči v omenjenih temah, kako ste se pa kaj vi premaknili v letošnjem letu? Kupite si zvezek, napišite si seznam, predebatirajte, analizirajte. Vsaj obračun naredite sami s sabo. Hvala. Več od vas ne morem pričakovati.
Zmogla bom. Zahvaljujoč prijateljem, umetnosti, dramskim, literarnim, filmskim junakom in junakinjam. Tudi dobrih znancev je vsako leto več. Srečali smo se v virtualijah, od takrat se srečujemo tudi v živo. Široki, duhoviti, občutljivi, jezni, žalostni, prikrajšani, različni in radovedni smo. Človeški z vso pripadajočo paleto kontradiktornosti. Ne strinjamo se vedno in v vsem, kar ne pomeni, da pogovor zamre. Je strasten, tudi zajedljiv, ampak ne damo se. Znamo pomisliti, kako bi bilo, če bi se znašla, znašel v x situaciji. Preprosto je. Tega mi na seznam ni treba posebej zapisati. To živim. Moji levi leni sodržavljanski strani želim vsaj kakšen protest. Sprehoditi se po mestu med strnjeno skupino ljudi ne zahteva posebnih naporov. Ostalim želim, da bi se končno naravnali na realno uro, datum in letnico.