Včasih med nami sedijo ustvarjalci, redko imajo priložnost, da govorijo. Svoje so povedali s predstavo. Kaj menijo kritiki, novinarji, vemo. Publika ima najmanj možnosti, da pove, kaj si misli. Kako se pripraviti na pogovor s publiko? Bolj kot to, kaj mislim in kako argumentiram, je pomembno, kako jih znam, zmorem pritegniti, zagreti za debato. Šteje vsaka mimobežna misel, prvo, še ne povsem artikulirano mnenje. Tisti trenutki, ko po uvodnem nagovoru, za kaj pravzaprav gre, postavim prvo vprašanje, dam prvo iztočnico, se vlečejo, padem v temno luknjo in skoraj molim, da bo nekdo nekaj rekel.
Najlažje se publika razgovori, kadar je gledalcem predstava všeč. Ker jim je všeč, se zdi samoumevno, da je tudi dobra. Tista, ki jim ni všeč, ni blizu njihovemu okusu, jih ne zapelje in začara, je slaba. Kar je razumljivo. Ker to šteje. Redki, pa vendar so, ki za argument uporabijo osebna, intimna razmišljanja o svetu in času. Kar zna biti fascinantno, kaj vse vidijo, kakšne asociacije so se jim sprožile. Biseri. Obsedim kot vkopana. Lažje je nalepiti na svet, na raztegljivi tu in sedaj (v vsaki predstavi lahko najdemo kaj, kar nam govori o tu in sedaj). Ne trdim, da je to dobro ali slabo, morda le ni dovolj.
Z dodatnim »vrtanjem« lahko dobimo več argumentov. Tu se malček zaustavi. Bolj kot konstruktivna, iskriva in še vedno plodna debata se razvijejo advokati, ki branijo svoj za ali proti. Če gre proti iz ust gledališčnikov, so tisti za »navadni« gledalci bolj krčeviti v branjenju svojega. Ali pa utihnejo. Prehitro nas odnese, ne samo na naših pogovorih, sedaj segam širše v splošnost slovenskega pogovarjanja, v branjenje našega za ali proti. Skratka, se razgovorijo, in takrat si oddahnem, debata se pa ne razplamti. Izjemoma. In tako gremo počasi, korak po koraku. Morda s časom odkrijemo tleče iskre debatiranja.
Debatiranje, poslušanje, pogovarjanje, dramaturgija debate je veščina. Ne vem, če jo v šolah učijo, morali bi jo. Nekaj je znati predstaviti svoje stališče in braniti svoj za, nekaj povsem drugega pa je debata s tistimi, ki so drugačnega mnenja. Brez okopov. Z željo po premiku. Je res, da naskok s stališčem ohromi debato? Je teza, trdnost stališča takoj izključujoča? Kljub mirnemu tonu zna biti razumljeno kot ne najlepše obnašanje. Napad? Grobost? Ne glede na vsebino, argument in ton? Zelo hitro se črno-belo razporedimo. In na odločnost ne pademo. Zamrznemo.
Večkrat sem tudi opazila, da nekdo, ki je zavzet za neko področje, dejaven, aktiven in mu/ji uspeva tudi zaradi vztrajnosti, zna biti manj priljubljen v očeh večine. Kot morda druga oseba, ki je manj dejavna, manj vztrajna, ker se lepše obnaša, se drži na varni liniji delovanja in se ne izpostavlja, je bolj sprejemljiva za večino. In potem hitimo v bran prvi, vztrajnejši osebi z argumentom »pa tako fajn človek je«. V lepo obnašanje zavita (politična) korektnost prevladuje. Zaradi spodobnosti. Šibko. Hinavsko? Pademo torej na »prijaznost«, pregloboko ne bi vrtali, širili tudi ne... Zagonetna reč. Zato tudi mrmrajoče izjave za medije na ulicah. Nedokončani stavki. »Tako to je, kaj čmo« prazne floskule.
Drži, da ko publika sedi na dogodku, kjer se na odru ali v ospredju pogovarjajo javno priznani strokovnjaki, znani umetniki in še kdo, lažje ustrelijo pripombo, pohvalo, vprašanje. Kakor da bi za sproščenost potrebovali drugega, znano osebo, nekoga, ki ni, kot so oni. Med sabo jim gre težje. Nekdo drug jih pa kar požene. Drži tudi, da na družabnih večerih ob alkoholu jezik steče in se debata razplamti. Če je govorec strasten, se nanj vsi nalepijo in razpredajo lahko do onemoglosti. Bolje rečeno – strastno kregajo.
Znanje, veščina in strast, preliti v debato, niso – obče gledano – dobrodošle vrline. Težko pokosijo prijaznost, skrb, da nas ne bo preveč zaneslo, da ne bomo koga užalili. Ali, bog ne daj, prisluhnemo drugačnim, nasprotnim stališčem in tako prevetrimo lastno stališče in držo. Lažje je izstreliti srdito svoj prav, odkorakati ali obmolkniti. Zabrusiti v obraz »se ne strinjam, ne da se mi več s tabo pogovarjati« se ne spodobi. Preveč radikalno je. Zapre vse poti. Molk zavaruje, tihi odhod s prizorišča kastrirano debato (in vsa ostala razmerja) pusti nedokončano. Dvomim v »kdor molči, mnogim odgovori«. Praviloma nič ne reši in prepusti času, da se kot bršljan razraste čez neizrečeno. Zgolj polepša praznino.
Zbor za publiko je ena od priložnosti, da zakopljemo v trdovratnost okopov. Da krhamo za in proti, zasejemo seme debate, zaorjemo po slovenski pokrajini tišine, skoposti in trdovratnosti kratkosapnih stališč. Za intelektualno in srčno poštenost gre. Nekje je treba začeti.
