kot polnoletni državljan Slovenije z volilno pravico vaju obveščam, da ne računajta več na mene. Sicer ne verjamem, da vama gre to kaj do živega, vendar čutim se sam sebi odgovornega za to, da sem leta 2014 nasedel medenim pravljicam o preobratu.

Ljudje smo različnih lastnosti in sposobnosti. Nemalokdo v nasprotju s primerno skromnostjo poveličuje svojo vlogo v času in prostoru, redkokdaj v svojo škodo, skoraj vedno v škodo dobroverni okolici.

En po slovensko majhen del te dobroverne okolice sem tudi sam. Iz dneva v dan seznanjen z novimi in novimi primitivnimi akti slovenskih »elit«. In vendar brezkončno pasiven, čakajoč na Nekoga, ki bo v moje dobro ustavil to galopiranje v brezno. Ki bo nataknil uzde podivjanemu primitivizmu, etiki »podna« in glorificiranju pravice na račun dolžnosti.

In ravno zaradi tega se mi je takrat na rahlo zazdelo, da sta to mogoče trenutek in namen, ki bosta zmogla budnico slovenski letargiji. Kakšna zmota! Neusmiljeno zavedanje dejstva, da ima ljudstvo takšno oblast, kot si jo zasluži.

In galop navzdol se nadaljuje.

Sam sem del tiste generacije prejšnjega stoletja, ki je menda malikovala zločince in živela na račun svojih potomcev. Včasih mi kot upokojencu zaradi tega postane kar malo nerodno ob misli, da imajo današnji vsevedi morda kaj prav glede tega. Pa vendar: ali je dandanašnji kaj boljši do svojih potomcev? Daleč od tega! Takrat je bila mladina vrednost, vrednota in obveza, danes pa bolj kot ne le skomig z rameni. Resda to ni le slovenska »vrednota«, vendar je težava vredna antropološke presoje. In človeškega ukrepanja. Na domačem pragu, za začetek.

In vidva, zaprisežena častilca boginje Justicije: ali ima vajina prevezo čez oči ali malo škili? Kako vam je všeč izid licitacije o velikosti polen pod noge mladi generaciji vajinih kolegov na odvetniškem zborovanju? Koliko jim je treba zaračunati, da ne bodo hodili v zelje svojim »svetlim vzorom«? Pet, sedem, devet jurjev? Kaj pa dvanajst? No, naj bo devet, da ne bomo pretiravali. To bo menda dovolj, če ne, bomo pa spet zategnili. Klinc jih gleda, saj tudi nam ni lahko, kajne? Če jim ni kaj prav, pa naj gredo ven. Bo vsaj bolj mir. Enega smo se ravnokar znebili.

Cankar je v svojem času velel, da si bo narod pisal sodbo sam – ne frak mu je ne bo in ne talar. Tisto prvo seveda drži, saj je dovolj že to, da nič ne narediš. Za ono drugo pa tudi že vemo, da se je zmotil. Za mene pa bolj kot ne velja ena druga iz istih Hlapcev, ki ni namenjena vama, gospoda, ampak jo morajo slišati pravi naslovniki: »Ne, jaz ne bom več zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih bo slonelo življenje, moja so odpovedala... star sem in zaspan...«

Spoštovana gospoda! Ne zahtevam od vaju stvari, ki jih ne zmoreta. Vendar če vajina vloga zahteva več, kot zmoreta, potem nista prava človeka na teh stolih. To je politika, vendar tudi človečnost. Ne želim razmišljati o vajini človeški plati, kajti ne poznam vaju osebno, ekran pa ni ogledalo, ampak vse preveč le odrski rekvizit. Vendarle bo razplet farse odvetniških vpisnin, ki je vredna svojih akterjev, pokazal domet vajine etične drže, odnosa do stroke in vloge zaupane funkcije.

Kakor koli že, na mene pa ne računajta več. Jaz ne bom več zboroval. Le malo nerodno mi je.

Če slučajno ta tekst ne bo prišel do vajinih oči, pa naj vsaj ostane zapisan na papirju. Morda bo kdaj komu od vajinih vnukov to prišlo v roke in bo povprašal: »Dedi, za kaj je šlo? In kaj se je zgodilo potem?« Upam, da še v slovenščini.

Dušan Kavčič, Borovnica