Jasno je, da gospa Bizjak-Mlakarjeva zaradi svoje nekompetentnosti nikoli ne bi smela postati slovenska ministrica za kulturo. In jasno je, da večina od imen, ki »krožijo«, na ministrskem položaju lahko pomeni le nadaljevanje zapravljanja davkoplačevalskega denarja za njihovo nekompetentnost. Človek, ki slovenske kulture ne pozna in ki v kulturi nima ugleda, namreč na tem področju ne more pričakovati zaupanja niti zainteresirane strokovne niti širše javnosti. Zato je tovrstno politično in še posebno strankarsko »eksperimentiranje« ali, še bolje rečeno, neumno ponavljanje »že videnega« kratko in malo nedopustno tako za samo kulturo kot tudi za upravljanje davkoplačevalskega denarja. Mislim pa tudi, da bi se morali posamezni kulturniki, ki so neumno ali izprijeno podprli imenovanje očitno nekompetentne osebe za ministrico, slovenski javnosti in samemu predsedniku vlade, ki so ga na posvetu namenoma zavajali, opravičiti. Zainteresirana slovenska javnost jih pozna, pozna pa jih tudi predsednik vlade – zato me seveda toliko bolj čudi, ko opažam, da zdaj tudi nekatera njihova imena »krožijo« kot možna imena za ministrsko funkcijo in torej za nadaljevanje te iste ministrske in politične farse.
Ne glede na to, ali je bil zaveden ali ne, bi se v skladu s svojo odgovornostjo za tak fiasko slovenski javnosti moral opravičiti sam predsednik vlade Miro Cerar. Prav tako tudi predsednik DeSUS Karl Erjavec.
Njuno javno opravičilo – in hkrati zaveza, da v nobenem primeru več ne bomo pristajali na politično samovoljo ali neumnost v odnosu do slovenske kulture – bi namreč utegnilo biti dokaz, da zmoreta ustrezno odgovorno politično in državniško držo, ter prvi pravi korak k streznitvi in očiščenju stališč slovenske politike do slovenske kulture.
Če je tržnemu ekonomizmu v njegovi odtujenosti od resnične človeške zgodbe vseeno, ko v svojih številkah in izračunih prešteva izgube ali dobičke od volov, oslov ali od ljudi, pa si te »vseenosti« seveda ne more privoščiti predsednik vlade. In prav tako ne slovenska kulturna javnost. Saj kultura vendar pomeni morda še edino, vsekakor pa nepogrešljivo kohezijo v naši državljanski medsebojnosti in skupnosti.
Ob očitnem fiasku, ki se je slovenski politiki zgodil z imenovanjem nekompetentne ministrice na za Slovenijo izjemno pomembnem področju, je torej najmanj, kar je treba pričakovati, da politika takega fiaska ne bo ponovila – in da bo kulturna javnost zoper morebitno nadaljevanje političnega marginaliziranja kulture tudi pravočasno in ustrezno odločno reagirala.
Vlado Žabot, pisatelj
