Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar se ves mandat otepa kritik, s katerimi je premier Miro Cerar gotovo dobro seznanjen. Še pred imenovanjem so ji nasprotovali iz vrst kulturnikov, saj je vodenje resorja prevzela brez izkušenj na tem področju, kar se je kasneje potrdilo za veliko oviro. Dvome javnosti je le še poglobila, ko je okoli sebe zbrala »vstajniško« ekipo, v nadaljevanju zaposlila ali povišala nekaj svojih kolegov, ki pa v stroki ne uživajo pretiranega ugleda, ter si izbirala sporne prišepetovalce, medtem ko so ministrstvo zapuščali prav najkompetentnejši strokovnjaki.
Kritike so se izkazale za upravičene, ko so jo za »svojo ministrico« vzele interesne skupine, ki so se jim v preteklosti s težavami upirali »kulturniško« celo bistveno bolj prekaljeni ministri in ministrice. Očitno se ji je izrazito prikupil direktor javno najobilneje financirane slovenske založbe Beletrina Mitja Čander, ki ga je v svet Javne agencije za knjigo imenovala kar kot zastopnika interesov ministrstva za kulturo. Da so odnosi morda preveč prisrčni, je kazalo tudi, ko je nekaj mesecev pozneje ministrstvo objavilo razpis za finančno podporo portalu elektronskih knjig, ki je bil na kožo pisan portalu Biblos Čandrove založbe. Po razkritju ozadja je razpis umaknila, češ da naj bi vtis korupcije od kandidiranja odgnal druge založnike. Komisija za preprečevanje korupcije v tem primeru še vedno preiskuje možnost nezakonitega lobiranja.
Umetnika pognala v gladovno stavko
Mnogo manj konstruktivna je bila njena vloga v primeru Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, ko je 17-dnevno gladovno stavko njegovega direktorja Mihe Turšiča prekinila šele zaveza vlade, da bo problem statusa in financiranja zavoda rešen medresorsko. Turšič je poudaril, da so ga v stavko pognali prav na ministrstvu z zavračanjem dialoga, manipulacijo in birokratskim politikantstvom, zaradi česar je zahteval odstop vodje direktorata za ustvarjalnost Biserke Močnik, ene od kadrov, ki jih je povišala prav Bizjak-Mlakarjeva. Kljub vsem kritikam in zaostritvi problema na vladni ravni so službe obdržali vsi vpleteni na ministrstvu, ki jim je urejanje problema Ksevta očitno povsem ušlo izpod nadzora.
Malo učinkov in sporne rešitve
Vsemu skupaj se pridružuje dejstvo, da ministričino delo doslej nima omembe vredne realnih učinkov. Še nikoli nismo bili tako daleč od temeljite prenove kulturnega sistema, za katero je odločno delal prejšnji minister. Status quo tako še naprej ustreza javnim zavodom, bistveno manj pa neodvisni produkciji, ki je odvisna od vse bolj pičlih sredstev. Novelacij zakonov se ministrica loteva zgolj parcialno ali pa s spornimi rešitvami kot v primeru radijskih kvot slovenske glasbe, ki so po zgolj mesecu izvajanja deležne tolikšne kritike, da se medijskemu zakonu obeta še druga novela letos. Nadaljnje krčenje kulturnega proračuna je prav v njenem mandatu očitno postalo trend, namesto da bi kot prva »pokrizna« kulturna ministrica poskrbela za njegovo zvišanje na raven pred krizo in stabilizacijo.
Postala je tudi sinonim »prepirljive« ministrice. Njena strategija javnega komuniciranja je diskreditacija, krivdo za neuspehe pri delu najraje zvrača na predhodnika Uroša Grilca. Najbolj odločno je svojo besedo proti njej zastavil Nacionalni svet za kulturo v prejšnji sestavi, ki mu je predsedoval Metod Pevec. Ta je Cerarju decembra lani predložil ultimat: ali gre ona ali odstopi večina članov sveta. Razmerja v koaliciji premierju razrešitve niso dopuščala, ali so se vmes spremenila, bi znala že kmalu pokazati Idrija.
