Glede na to, da je šlo za minimalne spremembe zakona – nekatere so sledile odločbi ustavnega sodišča – so me takšni odzivi presenetili. Ne toliko zaradi živahnosti javne razprave, bolj zaradi navedb, ki se niso nanašale na tisto, kar piše v osnutku zakona. Med drugim so trdili, da slovensko glasbo na novo definiramo, kar pa ne drži. Naš namen je bil zaščititi poslušalce, da bi imeli možnost poslušati glasbo tudi v slovenskem jeziku. Informacijska pooblaščenka je glede urejanja sovražnega govora izpostavila ogroženost svobode tiska in predhodno moderiranje spletnih komentarjev, čeprav vemo, da se rešitve nanašajo zgolj na spletne medije, predhodno moderiranje komentarjev pa sploh ni bilo predvideno. Ob tem pa je treba vedeti, da ni vse, kar najdemo na spletu, na primer facebook, tudi medij.
V veljavnem zakonu je definicija medijev nejasna, a tega s predlaganimi spremembami ne urejate. V razvidu medijev najdemo tudi spletne strani političnih strank, ki jih kot odgovorni uredniki zastopajo celo bivši ministri.V tem, da bi morale tudi politične stranke skrbeti za kulturno debato na spletu, ne vidim nič spornega. Za odstranjevanje sovražnega govora s spletnih mest bodo morali skrbeti vsi, ki so v razvidu medijev.
Nekatere radijske postaje so v javni obravnavi nastopile zelo ostro. V svojih programih so pozivale premierja Cerarja, naj vas zaradi neodzivnosti in strokovne nekompetentnosti razreši. Kako komentirate takšen upor?Sredstva, ki jih država namenja radijskim in televizijskim programom posebnega pomena, so se po letu 2011 drastično zmanjšala, prav tako tudi prihodki od oglaševanja. Odziv teh medijev razumem kot obliko pritiska, da se zanje finančne razmere izboljšajo.
Upor je vodil Leo Oblak, lastnik najbolj poslušanega komercialnega radia v državi...Tudi komercialni mediji imajo svoje interese. Presenetljivo je, da je tudi javni radio pripravil oddajo o osnutku zakona zelo neuravnoteženo. Na pogovoru s predstavniki medijske zbornice so ti izrazili nezaupanje v zakonodajne postopke, ker naj bi pred leti brez njihove udeležbe sprejeli zakon, ki naj bi se pokazal kot izjemno škodljiv. To naj bi sprožilo ta njihov nenavadni odziv. Ko smo skupaj ugotovili, da nimamo na ministrstvu nikakršnih slabih namenov, da bomo resno proučili njihove pripombe in smiselne upoštevali, smo s tem vzpostavili medsebojno zaupanje.
Nedavno ste dejali, da so težave pri sprejemanju medijske zakonodaje že folklora.Večina izmed 34 predlagateljev sprememb obravnava splošno situacijo v medijski krajini. Njihovi predlogi se manj dotikajo osnutka zakona. Ugotavljam pa, da so interesi predlagateljev pogosto popolnoma različni. Na eni strani imamo trdi neoliberalizem, kjer se poziva k ukinitvi vsakršne regulacije, kar poudarja Pop TV, ki je predložil tudi mnenje dr. Marka Milosavljeviča. Na drugi strani pa je cel kup predlogov za popolno regulacijo. Se pa veliko pripomb nanaša na kvote za slovensko glasbo, čeprav kvot ne spreminjamo. Z zakonom želimo preprečiti zlorabe, da bi se slovenska glasba predvajala samo ponoči.
Ampak podatki zavoda IPF razkrivajo ravno nasprotno. Lani sta več kot 20 odstotkov slovenske glasbe – to zdaj predlagate – predvajali že slabi dve tretjini radiev.Obstaja pa okoli deset radijskih postaj, na katerih ne morete slišati slovenske glasbe, predvsem ne podnevi. Namen osnutka zakona je tudi zaščita slovenskega jezika. Čeprav so razmere glede rabe slovenskega jezika alarmantne, bi želeli nekateri to prikazati nasprotno. Na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo so kandidati na sprejemnih izpitih svoje izdelke oddajali v angleščini, to pa so utemeljili s tem, da raje berejo v angleščini, da je angleščina ustreznejša za izražanje, tudi čustev, in da večina njihovih vrstnikov raje bere knjige v angleščini. Si predstavljate, kaj bi naredili z radii in televizijami v Veliki Britaniji, če bi ti čez dan predvajali le glasbo v nemškem ali italijanskem jeziku, ponoči pa 20 ali 40 odstotkov glasbe v angleškem jeziku, preostalo pa v italijanščini? Ministrstvo za kulturo je v skladu z resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 dolžno s pravnimi sredstvi poskrbeti za uporabo maternega jezika, če je ta neupravičeno zapostavljen.
Zakaj se niste udeleževali dogodkov, na katerih se je razpravljalo o osnutku medijskega zakona?To ne drži. Z državnim sekretarjem sva pokrila vse dogodke, razen enega na medijski zbornici, za katerega pa sem se opravičila, saj sva bila tedaj oba zasedena z že prej načrtovanimi dogodki. Tudi sicer je dela na ministrstvu zelo veliko. V tem obdobju smo pripravili osem zakonskih predlogov, ki so bili skorajda istočasno v javni obravnavi, poleg tega pripravljamo še tri strategije.
V tej razpravi se ni izpostavila niti generalna direktorica direktorata za medije Nataša Bučar. Očitkov, da je bil osnutek zakona pripravljen nestrokovno, je bilo kar nekaj. Ali Bučarjeva še uživa vaše zaupanje?Tudi ona je bila ves čas zelo zaposlena. Če ne bi uživala mojega zaupanja, bi jo že odstavila. Nekateri očitki nimajo realne podlage.
Pri pripravi osnutka zakona ste upoštevali tudi dokument, ki je bil pripravljen v Kanadi. Kakšne zveze ima kanadski medijski prostor s slovenskim ali evropskim?Kanada je zgled, kako se lahko s kvotami zaščiti javni interes oziroma trg pred ameriškim vplivom. Njen položaj je primerljiv z našim oziroma evropskim sistemom. Slišala sem tudi, da se kvote v Franciji ne obnesejo. Vendar so kvote po mojih podatkih spodbudile produkcijo glasbe v francoskem jeziku, ki je postala eden najmočnejših izvoznih artiklov Francije.
V tem istem kanadskem dokumentu piše, da se je število izdanih albumov v francoskem jeziku med letoma 2003 in 2011 zmanjšalo za 75 odstotkov.Toliko časa, da bi preverili vse podatke, nismo imeli. Verjamem pa, da za vsako trditev obstaja dokument in da je bil osnutek zakona pripravljen strokovno.
Zakaj niste pripravili celovite prenove medijske zakonodaje? V preteklih mandatih je na kulturnem ministrstvu nastalo več osnutkov zakona, nacionalni program za kulturo in tudi pregled medijske krajine.Očitno ni še nihče spravil skupaj vseh akterjev z medijskega področja in se z njimi dogovoril, kaj bi bilo treba urediti, da bi potem medijski zakoni preživeli parlamentarno proceduro. Upam, da bo to uspelo meni. V ta namen smo predvideli pripravo strategije na področju medijev za obdobje 2016–2020. Septembra je predvideno srečanje z vsemi skupinami, ki bi želele sodelovati pri pripravi tega dokumenta, na podlagi katerega bomo celovito prenovili medijsko zakonodajo.
Zakaj je moral v to zgodbo vskočiti tudi predsednik DeSUS Karl Erjavec?Vesela sem bila, da se je vključil v razpravo s predstavniki medijske zbornice. Njegova pomoč je bila dobrodošla.
Ste se na to temo res sestali tudi s premierjem Mirom Cerarjem?Sama sem ga zaprosila za sestanek, na katerem sta bila prisotna še državni sekretar in Erjavec. Premierja smo seznanili z nezadostnim financiranjem programov posebnega pomena in ga zaprosili za pomoč pri ureditvi tega vprašanja.
Vendar tega, da bi najbolj poslušan radio v državi prek svojega programa pozival premierja, naj razreši ministrico, še nismo doživeli.Če bi mediji nastavljali ali odstavljali politične voditelje, bi bilo to skrb vzbujajoče.
Upam, da se strinjate, da mediji lahko »odstavljajo« ministre, če znajo ti svoje stališče argumentirano utemeljiti?Tako nekako.
Kakšni bodo nadaljnji koraki ministrstva glede osnutka medijskega zakona?Predloge in pripombe smo večinoma že pregledali. Ker jih ni veliko, bo kmalu pripravljen predlog zakona, ki ga bomo dali za deset ali 14 dni na splet. Če bomo dobili nove predloge, jih bomo ponovno proučili in nato poslali zakon v medresorsko obravnavo in na vlado.
To pomeni, da skupina Laibach ne bo več sodila v kvoto slovenske glasbe?Tudi skupina Laibach bo našla svoj prostor v kvoti. Bomo pa skušali z zakonom urediti tudi položaj mladih glasbenikov oziroma spodbuditi produkcijo nove glasbe.
